Suženjstvo kot produkt vere v avtoriteto, ali raje anarhizem?

Nekdo, ki verjame v avtoriteto, verjame v legitimnost suženjstva. Vsebina prispevka:

  • razdelajmo pojme avtoritativnost, avtoritarnost, verovanje
  • navajam kaj je bistvena ločnica med ljudmi
  • sprašujem se, kako bi bilo živeti v sistemu brez diktatorske oblasti
  • kot primer sodobnega sužnjelastništva podajam naš politični sistem zdravstva z obveznim cepljenjem
  • navajam koliko škode lahko nastane na račun samovoljne vladavine, zmešane z vero v avtoriteto (primer z več milijoni mrtvih) in (slepo) izvajanje njenih direktiv
  • podajam poti, načine kako iz sužnjelastništva

Tip v videu je zelo dobro razložil, kaj krepi sužnjelastniški sistem in kako se temu upreti. Ura in četrt predavanj.

Razmišljajmo skupaj v tej smeri…

Kaj je avtoriteta?

Ko masa ljudi nekoga spoštuje zaradi njegovega položaja, znanja, moči in mu na podlagi tega zaupa, da se bo v splošnem prav odločal, pravimo, da je avtoriteta. Tudi če je takšna oseba podla in (na skrivaj) dela proti ljudem, je še vedno avtoriteta. Nekdo je avtoriteta in ima velik ugled in vpliv, ali pa ni avtoriteta in tega nima.

Pri avtoriteti vpliv in ugled izhajata iz vodilnega položaja, moči, znanja. To je definicija tega pojma. Zakaj bi spoštoval delovanje nekoga zaradi moči, do katere je lahko prišel na podel način? Zakaj bi spoštoval delovanje nekoga zaradi titul, katere je lahko kupil? Zakaj bi spoštoval delovanje nekoga, ki ima goro znanja, pa ga zlorablja? Kdor to dela, se podreja in krepi potencial za sužnjelastništvo. Zato je vera v avtoriteto vera v legitimnost suženjstva.

Če poznaš pojem avtoritarnost, ne misli, da imam v mislih slednjega, ko pišem o avtoritativnosti. Medtem ko je avtoritarnost samovoljno vzeta oblika kontrole (vpliva), je avtoritativnost pasivna, dopuščena z druge strani. Oboje pa gre ponavadi z roko v roki s sužnjelastništvom… v formuli je potreben je le “ščepec vere” na eni strani in zadosti pohlepa/podlosti na drugi strani.

Ta članek ne govori o prednostih avtoritet, čeravno se le teh zavedam. Na račun mnogih avtoritet se ljudem bolje godi, po drugi strani pa na račun mnogih avtoritet nastajajo miniaturni sužnjelasntiški sistemi kamorkoli se obrnemo.

Kaj je vera v avtoriteto?

Začnimo s tem:

Brandon Bryant je bil upravitelj vojaškega letala (angl. drone operator), ki je na račun vere v avtoriteto med leti 2006 in 2011 pobil več kot 1600 ljudi. O tem pišejo številni članki, npr.:

Ko je Brandonu po več letih le kapnilo, da ne dela etično, je končno odstopil iz programa in v javnosti podal izjavo, da včasih niso vedeli niti tega, na koga streljajo. Ugotovil je, da je verjetno streljal tudi na nedolžne ljudi. Jaz se sprašujem, ali je sploh bil kdo, ki ni spadal med nedolžne. Kdo ga je k temu napeljeval/motiviral? Kot prvo bodisi psihopatski bodisi versko (niti nimam v mislih religij) iztirjeni vodje, kot drugo pa verjetno lastni pohlep po zaslužku. Brandon vojske ni služil pod prisilo, tako da tu ni šlo za avtoritarnost ali diktaturo vodij, zanj so bili le avtoritete, zato bi lahko odstopil “kadar bi želel”, če le ne bi verjel, da avtoritete delajo prav.

Zakaj je torej vera v avtoriteto lahko hud problem, ni treba več izgubljati besed. Treba pa je še razjasniti pojem verovanja oziroma vere.

Beseda vera je po mojih izkušnjah vedno problematična. Ljudje jo vedno različno razumemo, zato moram nekaj besed posvetiti temu. Če napišem neko trditev, ki vsebuje besedo vera, je verjetnost, da bo trditev napačno interpretirana premo sorazmerna številu različnih interpretacij vere. Teh pa je veliko več, kot jih beleži SSKJ. Slednji tej besedi pripisuje 10 različnih pomenov.

O ustreznosti potez avtoritete se ne bi smeli nikoli nehati spraševati. Pri veri v avtoriteto, kakršno imam jaz v mislih, pa tega ni. Vera v avtoriteto ni razglabljanje o verjetnosti ali ima avtoriteta prav ali ne, ampak 100% zaupanje.  Vera je nekaj neracionalnega. Ko veruješ, se ne sprašuješ o dokazih. Kdor verjame v avtoriteto, verjame vsaki njeni besedi. Zato je vera v avtoriteto prostovoljno dopuščanje suženjstva. Ni nujno, da do tega pride, ampak vera v avtoriteto dopušča možnost, da do tega pride. Ko ima avtoriteta vernike, namreč lahko praktično dela kar hoče, če je pri tem dovolj pazljiva, da je (pravočasno) ne zasačijo. Svoj avtoritativni položaj lahko zlorablja in ustvarja razne sužnjelastniške sisteme (oblikuje npr. zakone, ki so narodu v škodo, njej pa v korist), katere ljudje mirno sprejmejo in neredko niti ne vedo, da se to dogaja. Tega je v gospodarstvu, zdravstvu, vojski, politiki ogromno.

Torej, ni problem avtoriteta sama po sebi. Problem je ljudska vera v avtoriteto na eni strani in možnost zlorabe te vere na drugi strani.

Cenim sposobnosti tiste avtoritete, ki krade, poneverja, manipulira, zavaja, odtujuje, razdira odnose,…, da zna vse to početi, pa jo navkljub temu spoštujejo, ji dovolijo imeti velik vpliv. Res cenim te sposobnosti. Ampak izvrševanje tega pa načeloma preziram. Preziram zlorabo sposobnosti. Sam zato nimam vere v nobeno avtoriteto, pa naj ima milijardo občudovalcev.

Najdejo se tudi etične, zgledne in pravične avtoritete in morda celo diktatorji, ki vladajo pravično, čeravno samovoljno in jim pripada oblast, kateri se morajo vsi podrejati. Ampak v to se v tem članku ne bom spuščal. Blagor ljudem, ki v nekom prepoznajo avtoriteto, vzgojijo vero vanj in imajo takšno srečo, da ta oseba tega položaja ne zlorabi, ampak deluje v korist ljudem tudi če/ko gre sama v minus zaradi tega. Blagor zato, ker imajo to srečo, ne zato, ker razvijejo vero.

Kaj je realna ločnica med ljudmi?

V politiki, religiji je nenehno prisotna težnja po “deli in vladaj”. S tem, da deli v tem smislu na žalost ne pomeni “pravično razdeli kos pogače”, ampak “nadziraj, razdeli na več delov, večjega (recimo polovico) pa vzemi zase in svoje kompanjone”. V politiki npr. imaš konstantno ljudi, ki hočejo razdeljevati ljudi na komuniste, socialiste, kapitaliste ipd. Pri religiji pa na primer med muslimane, kristjane,… S temi sistemi (komunizem, socializem,…) načeloma ni nič narobe, problem se pojavi, ko je treba filozofijo realizirati, živeti. V praksi kot jo jaz poznam, je uporaba besed kapitalizem, komunizem, socializem najpogosteje povezana z razdiranjem / razslojevanjem / vzpostavljanjem kaosa. Je na svetu vsaj ena država, ki bi bodisi ideje kapitalizma bodisi ideje komunizma realizirala tako, kot naj bi: etično, gospodarno, pošteno,…? Zelo dvomim. Imamo pa en kup sužnjelastniških sistemov.

Realna ločnica med ljudmi ni to, v katerega od realiziranih podsistemov suženjstva so integrirani, ampak to, ali verjamejo v avtoriteto. Tisti, ki verjamejo v avtoriteto, od nje prevzemajo ideje, na račun katerih nemalokrat sami iz sebe ustvarjajo sužnje.

Jaz (generalno gledano) ne priznavam nobene fizične avtoritete po njenem položaju, moči ali znanju, ki ga drugi določijo. Dobro mnenje o delovanju ali razmišljanju nekoga si ustvarim, ko sam prepoznam, da si to zasluži. To zame ni avtoriteta, ampak “področna avtoriteta”. V praksi to izgleda tako: Kdo bi imel name večji vpliv, če bi bil v situaciji, kjer bi moral hitro izbrat način, kako pridelati hrano v puščavi (področje, na katerega se ne spoznam) in bi imel 2 svetovalca:
a) ministra s področja kmetijstva v Egiptu
b) Geoffa Lawtona
?
Odgovor je b. Geoff Lawton je zame avtoriteta na področju permakulture. Ampak nikakor pa on zame ni avtoriteta v splošnem.

Realna ločnica med ljudmi je to, da eni hočejo vzdrževati suženjstvo, drugi (anarhisti) pa ga (zase) nočejo. Tu ne gre za anarhizem v obliki sistema brez reda, ampak anarhizem kot stanje v državi, kjer oblast ni potrebna. V angleščini za vero v to, da mora uprava kontrolirati bodisi ekonomijo bodisi socialno politiko ali oboje, uporabljajo besedo statism (http://en.wikipedia.org/wiki/Statism). Pri nas je najbližja beseda temu totalitarizem (totalna oblast). Obstaja še blažja varianta tega, za kar ne najdem prevoda – “minarchism” (tu velja prepričanje, da mora obstajati vsaj minimalen nadzor (vojska, policija), ki ljudi varuje pred krajami, agresorji, ipd.).

Pravi anarhizem pa se ne konča pri ljudeh. Slika spodaj prikazuje, kam v praksi vodi sužnjelastniški sistem in kam zdrav ekološko urejen sistem sodelovanja, ki bi bil lahko izveden v obliki anarhizma.

EGO vs ECO
Kam vodi bolan um in kam zdrav um. Vir: splet

Koliko škode so sposobni ljudje povzročiti na račun vere v avtoriteto?

Tiranijo ustvarjajo podleži, ohranjajo pa strahopetci. Več v članku Koliko Slovencev bi hudo poškodovalo ali ubilo sočloveka, če bi jim to naročila avtoriteta? Govori o znanstvenih študijah.  En od poskusov je Milgramov eksperiment z elektrošoki. S strani http://www.kvarkadabra.net/milgrammov-eksperiment preberemo:

Ko je Milgram pred izvedbo eksperimenta povprašal kolege, kako predvidevajo, da se bodo odzivali prostovoljci, so ti napovedali, da bo le peščica tistih, ki imajo sadistična nagnjenja, sposobna nadaljevati z zadajanjem elektrošokov tudi preko meje, ko učenec začne kričati, da ne zdrži več. A dejanski rezultati eksperimenta so šokirali vse. Kar 26 prostovoljcev od skupno 40 se je povsem podredilo avtoriteti vodje eksperimenta v beli halji in učencu zadalo tudi najmočnejše, 450-voltne elektrošoke. Le tretjina jih je nekje vmes odnehala in niso bili več pripravljeni povzročati bolečine, čeprav jih je avtoriteta k temu spodbujala.

Pa dejansko rabimo znanstvene eksperimente, da bi verjeli, da se večina ljudi podredi avtoriteti? Niti ne, saj zgodovina govori svoje. Za primer poglejmo Ukrajino.

7 milijonov mrtvih (sestradanih, ubitih) Ukrajincev v 1 letu

Med leti 1932 in 1933 je diktator Lenin s svojimi avtoritetami poskrbel, da so v Ukrajini bodisi izstradali bodisi pobili 7 milijonov ljudi. Pred tem je v Ukrajini živelo cca 30 milijonov ljudi. Bolj natančno zmanjšanje populacije prikazuje spodnja slika.

Načrtno zmanjšanje populacije v Ukrajini
Načrtno zmanjšanje populacije v Ukrajini

Vir:  http://en.wikipedia.org/wiki/Holodomor

Še nekaj podatkov o številu ljudi v Ukrajini skozi leta: http://en.wikipedia.org/wiki/Demographics_of_Ukraine

Na strani http://en.wikipedia.org/wiki/World_War_II_casualties piše, koliko ljudi je bilo ubitih kasneje med drugo svetovno vojno. Piše, da 3% svetovne populacije iz leta 1939 (takrat cca 2 milijardi), oz. od cca 50 do 80 milijonov ljudi. Ampak v nobeni od držav ni bilo v vseh letih 2 svetovne vojne ubitih toliko % ljudi, kot so jih pobili v Ukrajini med letom 1932 – 1933. Zasluga gre veri v avtoriteto, zmešani z diktaturo!

Dogajanje v tem času slikovito predstavi tudi spodnji dokumentarec The Soviet Story 2008.

Pa je potem problem diktatura ali vera v avtoriteto?

Razmisli… ima lahko diktator moč nad milijoni vojakov, brez da bi ga večina teh imela za avtoriteto in bi verovali, da je to, kar hoče, da naredijo, dobro? Si ne predstavljam. Če ne bi verovali vanj kot avtoriteto, njegove diktature ne bi bilo. Lastna vojska bi se mu uprla. Vendar se mu ni. Domnevam, da so ga slavili kot odrešitelja, ki je Rusijo v revoluciji leta 1917 vodil iz fevdalnega sistema, v katerem je vladal Car Nikolaj II Romanov kot avtokratski vladar, ki je baje zavračal kakršnekoli reforme. Lenin je zahteval, da gre oblast sovjetom (predstavništva delavcev – boljševikov in manjševikov, kmetov in vojakov), zemlja kmetom in mir ljudem. Mir? Prava groteska. Najprej so ustavnovili vlado delavcev in kmetov, zemljo razdelili kmetom, tovarne odvzeli lastnikom in jih podržavili, nato pa so nastopili “krasni” pogoji, da je Lenin vse to zlorabil in postal diktator. 7 milijonov pobitih 15 let kasneje je zanj prakticiranje miru.

Na nedavnih protestih se je na ulicah Kijeva na protestih zbralo 500 000 ljudi, ker so nasprotovali predsedniku Viktor Yanukovichu in vladi. Spodnji video prikazuje protestnike, ki nočejo tesnih odnosev z Moskvo (Rusijo), zrušili so najvišji kip Lenina. Ta ni bil zadnji.

Šele po več kot 80 letih so se Ukrajinci zbrali in začeli rušiti kipe Lenina. Zakaj so tako dolgo odlašali, ni težko vprašanje. Ko je Lenin omogočil poboj tolikih Ukrajincev, je zelo verjetno na oblast pripeljal svoje ljudi… skrito ali odkrito, ni važno. V kri jim je vlil strah in trepet in normalno je, da so rabili dolgo časa, da so zbrali moč in pogum in v slogi zrušili kipe morilca Lenina.

Bi lahko živeli v sistemu brez diktatorske oblasti?

Vem, da je za nekatere (verjetno za večino) primerno sužnjelastništvo, ampak zame ni! Nekateri ga potrebujejo za svoj psihofizični in duhovni razvoj in naj ga imajo, če želijo. Sam ga zase nočem. Odlično funkcioniram v sistemu brez oblasti in poznam še nekaj takšnih. To smo ljudje, ki znamo funkcionirati v družbi, kjer so odnosi in način življenja takšni, kot prikazuje francoski film The Green Beautifull:

V tem filmu ljudje delajo, ker radi delajo. Denarja ne uporabljajo. Stvari si med seboj delijo, živijo v sožitju z naravo, skrbijo drug za drugega,…

Kako vem, da lahko funkcioniram v takšnem sistemu? Ker nisem imel oblastniških staršev, vedno sem delal kar sem želel in naredil kar je treba, brez da bi me kdo v kaj silil. Sem pa imel primere, kjer me je kdo v kaj silil, ker je hotel (podzavedno) vzpostaviti nadvlado… takšni ljudje od mene nikoli niso dobili toliko, kot tisti, ki so se oblasti odrekli.

Na strani www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=287 najdemo okoli 100 aforizmov različnih avtorjev o tem, kakšna bolezen je nacionalizem, kakšna pošast je vlada, kako vlada izsiljuje, ropa, zatira svobodo, koliko milijonov ljudi so ubile vlade, …

“Trditi, da ne bi mogli preživeti brez vlade, je podobno kot trditi, da ovce ne bi mogle preživeti brez kmetije.” – Chris Reid

Kaj pa denar? Rabimo vlado, da bi imeli denar? Ob tem je vredno omeniti članek Marjane Kos, ki razlaga o komplementarnih valutah in dokumentarni film Ekonomija sreče. Citiram:

Daleč stran od starih institucij moči se skupnosti zbirajo in pričenjajo ponovno graditi bolj človeška, ekološka gospodarstva, ki temeljijo na novi paradigmi: lokalni ekonomiji.

Sužnjelastništvo in obvezno cepljenje

Primer sužnjelastništva je npr. naš politični sistem zdravstva (s tem ne napadam prizadevanj nekaterih zdravnikov pomagati sočloveku). Tam je kar splošno (in celo zakonsko) sprejeto, da mora biti otrok kontinuirano cepljen s specifičnim cepivom, ne glede na to ali tisti starši, ki zelo dobro opazujejo otroka in vse, kar je v telo vnesel, opazijo kritično reakcijo na cepivo, ali ne.

Njih (pišem na podlagi pričanj) nemalokrat ne zanima, kaj starš (ki je več ur dnevno ali celo cel dan z otrokom) opazi, kakšne reakcije otroka, oni bi radi kar vsem dirigirali, kateri drek (poškodovane/mrtve celice in toksične adjuvanse) je treba otroku vbrizgati v telo. To jim v bistvu narekuje naš diktatorsko zasnovan zakon. Izvajalec cepljenja pa običajno poleg tega, da ne ve, kakšen je izvor sestavin v cepivu, ne ve niti tega, iz česa je cepivo. Tiste skrbnike, ki se cepljenju otroka upirajo (priporočam, da tega ne počnete, raje se za pomoč obrnite na kakšno od spodaj omenjenih gibanj za prostovoljno cepljenje), poskušajo nemalokrat zastrašiti (vir: izpovedi staršev v FB skupini za svobodo odločanja glede cepljenja otrok), in če to ne zaleže, jih načeloma prijavijo nadzornemu organu, ki poskrbi, da se jim odredi visoka denarna kazen. O kaznih lahko preberemo npr. v članku v Delu in članku v Žurnalu. Izvlečka iz slednjih člankov:

Zdravstveni inšpektorat je v zadnjih dveh letih obravnaval več kot 850 primerov odklanjanja obveznega cepljenja otrok ter globe in kazni izrekel v 28 primerih.

Kazni trajajo, dokler ni otrok cepljen. Najhujša kazen je 500 evrov, na pol leta za vsakega starša, torej 2.000 evrov na gospodinjstvo na leto,” razlaga Špela Urbanc iz Civilne iniciative za prostovoljno cepljenje.

Neki birokratski bolijojihkurci si vzemajo brezkompromisno pravico do odločanja o zdravstvenem stanju otroka, ki lahko eventuelno dobi tako hudo reakcijo na cepivo, da čuti slabe dolgotrajne (ali dosmrtne) posledice. Njim je važno samo to, da so jih nekateri drugi priznali za avtoriteto… in potem hočejo, da bi bili avtoritete kar za vse. Tu nimam v mislih vsakršnega zdravnika, ampak diktatorske oblastnike, ki so tak sistem zasnovali in vse tiste, ki jim bodisi slepo bodisi zavestno sledijo in so proti prostovoljnemu cepljenju. Tako se povežeta avtokracija in avtoritativnost. Avtokrati in diktatorji samovoljno vladajo, ob tem pa si pomagajo z avtoritetami, katerim mnogi ljudje slepo zaupajo. Tako imajo manj problemov z morebitnim uporom množic.

Citiram s strani CIPC:

Kot smo že večkrat zapisali, velja v Sloveniji eden izmed najbolj represivnih sistemov obveznega cepljenja, saj je večina cepljenj obveznih brez možnosti kakršnega koli svobodnega odločanja.

Vir: http://www.prostovoljno-cepljenje.si/pregled-obveznih-cepljenj-po-drzavah-eu/

Vir: http://www.prostovoljno-cepljenje.si/pregled-obveznih-cepljenj-po-drzavah-eu/

Primer sodiščne obravnave, kako so zdravniki cepili otroka, ki je bil alergičen na sestavine v cepivu, navkljub opozorilu staršev, da je otrok alergičen. To so podleži.

Bogdan Kristofer Meško piše o predlogu zakona o samozdravljenju. Izvleček:

Pri obveznem cepljenju torej ne gre za pravice otrok do cepljenja, kot hoče to lažno prikazati Ministrstvo za zdravje, saj le-ti do cepljenja nimajo nobenega odnosa in še manj interesa, temveč gre za merjenje moči med državo in starši. Pravica nekoga do nečesa namreč ni smiselna, če se dogaja proti njegovi volji.

V Sloveniji imamo tri večja gibanja, ki si že več let prizadevajo za prostovoljno cepljenje: Društvo za svobodo odločanjaCivilna iniciativa za prostovoljno cepljenje, Naravna imunost. Pridružite se, če sužnjelastništvo ni za vas. Lahko pa tudi brez raziskovanja nasedete argumentom skupine, ki govori v prid obveznem cepljenju. To je skupina z nenavadno pristransko obliko skepticizma, ki svoje misli zbira pod domeno skeptik.si. Lahko bi jo raje zamenjali z diktator.si. Precej njihovih navedb sem demantiral s preprostim logičnim sklepanjem in raznimi uradnimi statističnimi podatki.

Ljudje bi morali imeti uzakonjeno pravico do izbora načina zdravljenja, dokler z njim ne ogrožajo zdravja drugih! Pri tem je treba povedati, da o cepljenju krožijo številni miti o tem, da necepljeni otrok zdravstveno ogroža cepljenega, med tem ko se “nihče” ne sprašuje ali velja obratno. Da gre za mit, bi moral dokazati, ampak ne bom v tem članku, ker je to zelo težko dokazati. Nekateri birokrati in lobisti ves čas iščejo argumente, s katerimi bi dosegli, da bi fitofarmacevtska industrija cvetela na račun davkoplačevalcev! Pravico do izbora načina zdravljenja bi morali imeti ne glede na to, koliko “strokovnjakov” je na neki strani. Iz znanosti medicine, kjer je strokovnjakov po številu ogromno, so namreč nekateri ustvarili “strokovno” religijo cepljenja! Oblikovali so takšne zakone, ki lahko na račun njihove razdelane teorije izpadejo kot da človeku pomagajo, v resnici pa nas delajo čedalje bolj odvisne. Je to pomoč človeku, da ga oblikuješ v odvisnika? Ne bi rekel. Pomoč je, da mu omogočiš dostop do zdrave hrane, čiste zemlje, vode, zraka in da ga izobraziš, kako pridobiti naravno imunost.

Spodnji video primerja Rimokatoliško cerkev in Cerkev medicine.

Izvleček:

Krst je nadomestilo cepljenje, ki novorojenčka vpelje v skupnost medicinske cerkve, ter ga obvaruje pred izvirnim zlom infekcije.

Pot iz sužnjelastništva

Pot iz sužnjelastništva je spominjanje znanja o sebi, povezava med umom, telesom in duhom. Potrebno je harmonizirati misli, emocije, akcije. V stilu »Tako, kot mislim, tako čutim in tako tudi delujem in med tem trem ni kontradikcij«.

Spodnja tabela prikazuje načine izražanja, kaj jih izboljšuje in kaj poslabšuje . Tabelo sem prevedel, vir je predavanje (prvi videoposnetek v članku, 73. minuta).

suzenjstvo-ali-svoboda

K temu bi dodal še to, da:

  • verovanje v znanost “nima nobene veze” s pravim znanjem/realnostjo
  • domišljanje/napuh “nima nobene veze” z razumevanjem
  • poznavanje pregovorov “nima nobene veze” z modrostjo
  • slepitev sebe, da si resnično prizadevaš za nekaj takrat, ko si ne, ni resnično prizadevanje
  • sentimentalizem “nima nobene veze” z empatijo
  • podcenjevanje “nima nobene veze” s sočutjem
  • predrznost in pogum ni eno in isto
  • nor človek z močno voljo in vztrajanjem pri norosti lahko naredi več škode, kot koristi

Žal sem pri ljudeh srečal že vse po vrsti, kar naštevam po alinejah.

Srečal sem pogumne ljudi. Pa razumevajoče tudi. Srečal sem empatične. In srečal sem tiste, ki si iskreno za kaj prizadevajo. Srečal sem ljudi, ki vztrajajo. Videl sem nekatera modra dejanja. Videl sem ljudi, ki nimajo zgolj podatkov, ampak jih znajo tudi koristno uporabiti – imajo znanje. Videl sem ljudi, ki imajo tako močno voljo, da so dosegli “nadčloveško”. Ljudi, ki vse to v sebi harmonično povezujejo, pa težko najdem.

Mark Passio, nekdanji svečenik satanistične cerkve v videoposnetku razlaga, da je pot iz sužnjelastništva to, da postanemo moralni.

   Send article as PDF