Leta 2018 je bil pri volitvah v državni zbor glas volivca(-ke) iz volilnega okraja Hrastnik vreden približno 4 x več, kot glas volivca(-ke) iz volilnega okraja Grosuplje. Približno enako situacijo imamo od leta 1991 do zdaj (2021). Enakosti na strani volivcev pri glasovanju torej ni. Članek predstavlja izpostavljeni problem volilnega sistema na način, da se lahko “vsakdo” sam prepriča, da povedano drži. Najprej na osnovi izjav Ustavnega sodišča, nato še s poenostavljenim konkretnim primerom, z barvnimi tabelami in matematičnimi formulami. To napako je skušalo odpraviti vrsto strokovnjakov, vendar vlada predlogov do sedaj ni nikoli sprejela v zadostnem številu.

Podobno kot obstaja neenakost pri glasovanju med volivci iz različnih okrajev, pa velja specifična neenakost tudi pri nekaterih kandidatih. Kandidat, ki je neodvisen od stranke, nima enake možnosti, da bo izvoljen, kot kandidat iz stranke, ki ima predstavnike v več ali vseh volilnih okrajih znotraj ene volilne enote.

Članek pojasnjuje še:

• kaj je splošno, enako, neposredno glasovanje;
• kaj je mandat, kaj so volilne enote in kaj volilni okraji;
• kako pridejo kandidati/kandidatke iz strank na liste;
• koga lahko volivci/volivke volimo;
• kako poteka štetje glasov;
• na kakšen način, oz. na osnovi česa so kandidati/kandidatke nazadnje izvoljeni = na osnovi kakšnih formul dobijo mandat (podana sta tudi 2 poenostavljena primera razdeljevanja mandatov z barvnimi tabelami)

Volilni sistem je tako zakompliciran, da celo vsi ustavni sodniki ne vedo natančno, kako deluje (dokaz je v članku). V izogib dodatnem stavčnem kompliciranju je v članku pri besedah volivec/kandidat ipd. v nadalje uporabljen moški spol, čeravno so kandidatke in volivke tudi ženske itd.

Na koncu so predstavljene 3 rešitve zgoraj izpostavljenega problema neenakosti:

1. “Ukinitev okrajev” => Ukinitev tega, da se mandati dodeljujejo tudi zgolj na osnovi rezultatov v okrajih.
2. Ukinitev volilnih enot in ukinitev porazdeljevanja mandatov po strankah.
3. Ena volilna enota in dodeljevanje mandatov na osnovi največjega zbranega števila glasov.

Zgoraj izpostavljena minusa nista edina, ki jih ima slovenski volilni sistem. Številne minuse navajam v članku 11 slabosti in prednost volilnega sistema v Sloveniji.

Splošno, enako, neposredno in tajno glasovanje

Če bi praksa sledila teoriji iz Ustave, bi na osnovi 80. člena Ustave poslance volili s splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem.  Vendar temu NI tako. Pojasnimo si interpretacije pojmov splošno, enako, neposredno, tajno. Razlago najdemo na strani Državnega zbora Volitve in volilni sistem:

• Splošna volilna pravica pomeni, da ima vsak polnoletni državljan pravico voliti in biti voljen.

• Enaka volilna pravica pomeni, da ima vsak glas vsakega volivca enako vrednost – vsak volivec ima en glas in noben glas nima prednosti pred drugimi.

• Volilno pravico državljani udejanjajo na volitvah, ki so lahko neposredne ali posredne, lahko pa so kombinacija obojih. Glede na to je tudi volilna pravica neposredna ali posredna. Neposredna volilna pravica pomeni, da volivci sami, brez posrednika glasujejo za člane predstavniškega sveta. Tako se v Sloveniji volijo poslanci Državnega zbora. Posredna volilna pravica pomeni, da volivci izberejo samo elektorje – predstavnike, ki potem izvolijo člane predstavniškega sveta. Tako se v Sloveniji volijo člani Državnega sveta.

Ustavno sodišče Republike Slovenije (US RS) je ugotovilo, da v praksi volitve poslancev v relaciji volivec-volivec NISO enake. Zakaj? Že 30 let- od leta 1991 do 2021 v Sloveniji nismo imeli niti približno ustrezno usklajenih velikosti volilnih okrajev. Zato glasovi volivcev niso bili nikoli enakovredni. US RS je 8. 11. 2018 to zapisalo v Odločbi o ugotovitvi, da je 4. člen Zakona o določitvi volilnih enot za volitve poslancev v Državni zbor v neskladju z Ustavo in da prvi odstavek 7. člena, 42., 43. in 44. člen ter drugi odstavek 91. člena Zakona o volitvah v Državni zbor niso v neskladju z Ustavo. Dvojni doktor in sodnik Klemen Jaklič, en od soodločevalcev pri tvorjenju te odločbe, je zapisal:

O odločilnem vprašanju, kateri od kandidatov iz iste stranke bo ob številu dobljenih mandatov te stranke, ki jih je stranka dobila na ravni volilne enote, nato šel v Državni zbor in kateri ne, se odloča na ravni volilnih okrajev. V Državni zbor se uvrsti tisti od kandidatov iz iste stranke, ki je v svojem okraju prejel večji delež glasov kot njegovi tekmeci iz iste stranke v drugih okrajih te iste volilne enote, in tako vse do porabljenega števila dobljenih mandatov te stranke. Težava je v tem, da zaradi izpodbijanega 4. člena zakona, ki to dopušča, okraji po številu volivcev niso približno enako veliki, ampak so v praksi radikalno različni! Tako je imel na volitvah leta 2014 na primer največji okraj kar 3.73-krat več volivcev od najmanjšega. To pomeni, da glas volivca v najmanjšem okraju šteje 3.73-krat toliko kot glas volivca v največjem okraju. Drugače povedano, pri izbiri, kateri od med seboj tekmujočih kandidatov iz iste politične stranke bo osvojil konkretni mandat, za katerega se potegujejo, ima en volivec skoraj štiri glasove, medtem kot ima drugi le enega. To je eklatantna – in obenem šokantna – kršitev enakosti aktivne volilne pravice, ki v demokratičnih državah nima primere in se v nobeni tovrstni državi ne bi smela zgoditi, ali pa država, ki takšno kršitev uzakonja, ni demokratična. Ne priznava namreč osnovnega načela demokratične ureditve, da na volitvah vsakemu državljanu – ne glede na družbeni, ekonomski, socialni, spolni, rasni oziroma kakršenkoli drug status, kot je npr. kraj bivališča – pripada le po en glas (»one person one vote«).2 Takšna eklatantna kršitev osnov demokracije oziroma volilne pravice kot temeljne človekove pravice se je v Sloveniji vlekla celo več kot dvajset let. To je v 21. stoletju za državo, ki naj bi bila demokratična republika, nedopustno in žal tudi sramotno.

Da lahko povsem razumemo, o čem Jaklič govori, je treba razumeti, kako volilni sistem deluje, kaj so volilni okraji, kaj so volilne enote, kaj so mandati, kako se določajo mandati na ravni volilnih enot in kako na ravni države. To je razloženo s konkretnimi primeri v poglavjih spodaj.

Mandat

V splošnem je mandat pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu. Pri državnozborskih volitvah v Sloveniji je mandat pooblastilo za opravljanje funkcije poslanca v državnem zboru. Poslanec je predstavnik ljudstva v Državnem zboru RS, ki šteje 90 poslancev.  V kakšni meri ljudstvo tudi zares predstavlja, je druga tema.

Volilne enote in volilni okraji

V Sloveniji imamo deset volilnih enot:

• Od osmih večjih volilnih enot je vsaka razdeljena na 11 volilnih okrajev. Vsaka volilna enota po zaključku volitev prispeva v državni zbor po 11 poslancev. Skupaj prispevajo 88 poslancev.
• Dve volilni enoti sta posebnost in sta hkrati tudi volilni okrožji. To sta italijanska in madžarska narodna skupnost. Vsaka od njiju prispeva v državni zbor po enega poslanca. Skupaj prispevata 2 poslanca.

Članek pretežno obravnava 8 večjih volilnih enot.

Politične stranke v vsakem od 88 volilnih okrajev nastopajo s po enim kandidatom. Volivci volimo v zgolj v enem od 88 volilnih okrajev, po enega od vseh kandidatov. Leta 2018 smo recimo v splošnem volili po volilnih okrajih po enega izmed kandidatov iz 28 list. Tega leta so obstajale tudi izjeme – stranke, ki v določenih okrajih niso imele svojih kandidatov.

Volilne enote in volilni okraji bi morali biti praviloma po velikosti volilnih upravičencev precej podobni. V kolikor niso, so glasovi volivcev različno težki = različno vredni = različno vplivni. Dr. Boštjan Rogelj v dokumentu Ureditev volilnih enot v državnozborskem volilnem sistemu pojasnjuje, kako je prišlo do večjih razlik med velikostmi okrajev:

Prvotno je bilo predvideno, da bodo vsi volilni okraji imeli približno enako število prebivalcev/volivcev (od 20.444 do 24.986 prebivalcev). Nazadnje je bil zaradi pritiska politikov sprejet sklep, da se pri njihovem oblikovanju upoštevajo geografska zaokroženost in skupne značilnosti ozemlja (Ustavno sodišče, 1992)

Sledita 2 mapi Slovenije z indeksi velikosti volilnih okrajev po številu volivcev, kjer je razvidno, da se ta velikost pretirano razlikuje.

Indeks velikosti volilnih okrajev leta 2011

Indeks velikosti volilnih okrajev leta 2019

Potek štetja glasov na volitvah in dodeljevanje mandatov kandidatom

Ko se glasovanje po vseh okrajih konča, se začne štetje glasov, nato pa dodeljevanje mandatov, ki pa ni realizirano tako, da bi jih dobili tisti, ki dobijo največ glasov, ampak so stvari precej bolj komplicirane.

1. Po končanih volitvah volilni odbor na vsakem volilnem okraju prešteje glasovnice in poroča rezultate v svojo volilno enoto.
2. V volilnih enotah se za vsako stranko posebej sešteje, koliko glasov skupaj so dobili njihovi kandidati v vseh 11 volilnih okrajih, ki spadajo pod eno volilno enoto.
3. Nato se razdeli mandate na ravni volilnih enot tako:
   • Izračuna se Droopov količnik, ki določa, koliko glasov mora zbrati stranka, da dobi en mandat.
   • Droopov količnik se izračuna tako:
     $D =\frac{vsota vseh glasov ene stranke znotraj ene voli\ln e enote}{(št. vseh poslanskih mandatov, ki naj bi bili v določeni enoti izvoljeni) + 1}$

     Število vseh poslanskih mandatov v eni enoti je v našem primeru 11.

   • Konkreten primer za volitve leta 2018:
     • V volilni enoti Kranj je glasovalo 115062 volivcev.
     • SDS je dobila 28.958 glasov, LMŠ 20.108 glasov, NSi 10.550 glasov, itd.
     • Droopov količnik je 115062 / 12 = 9588,5. Zato je npr. SDS dobila 3,02 mandata, LMŠ 2,097 mandata, NSi 1,1 mandata.
   • Vidimo, da ne dobimo celih številk. Številke se zaokroži navzdol, saj lahko poslanec dobi zgolj 1 mandat in ne 1,1 ipd. Viške se potem obravnava na državni ravni na drug način.
   • Na ravni volilnih enot se podeli toliko mandatov, kolikor dopušča Droopov sistem. Ostale mandate se podeli na osnovi D’hondtovega sistema na ravni cele države, oz. na ravni vseh volivcev.
4. Razdelitev mandatov na državni ravni po D’hondtovem sistemu:
   • Po D’Hondtovi metodi najprej razvrstimo stranke po vrsticah, po stolpcih pa njihove glasove delimo najprej z 1, potem z 2, potem s 3, potem s 4. To ponovimo tolikokrat, kolikor je volilnih okrajev (teh je 88). Dobimo tabelo količnikov. V tej tabeli potem poiščemo 88 največjih številk in jih posebej označimo. Za vsako posebej označeno številko, ki je v vrstici specifične stranke, dobi stranka po en mandat.
   • Za zgled vzemimo, da bi imeli takšno namišljeno situacijo:
     • 4 stranke;
     • 230.000 volivcev;
     • Stranka A bi dobila 100.000 glasov, stranka B 80.000 glasov, stranka C 30.000 glasov in stranka D 20.000 glasov;
     • Po Droopovem sistemu bi razdelili že več mandatov, preostalo pa bi še 8 mandatov, ki bi jih morali razdeliti med 4 stranke po D’hondtovem sistemu.
     • Rezultat bi bil, da bi stranka A dobila 4 mandate, stranka B 3, stranka C pa enega. To je prikazano v tabeli spodaj.
       Mandate v tabeli spodaj označuje znak ♠.

     • Delitelj	/1	/2	/3	/4	Število mandatov (preštejemo ♠)	Realna proporcija
       Stranka A	100.000 ♠	50.000 ♠	33.333 ♠	25.000 ♠	4	3,48
       Stranka B	80.000 ♠	40.000 ♠	26.667 ♠	20.000	3	2,78
       Stranka C	30.000 ♠	15.000	10.000	7.500	1	1,04
       Stranka D	20.000	10.000	6.667	5.000	0	0,70
       Skupaj					8	8

     • Za primerjavo je na desni strani tabele še stolpec, ki prikazuje realno proporcijo, ki se izračuna po formuli
       $R =\frac{število glasov stranke }{število volivcev}\times število preostalih mandatov$

       Npr. pri stranki A je

       $R = \frac{100.000 glasov stranke }{230.000 volivcev}\times 8 mandatov = 3,48.$
   • D’Hondtova metoda velja za eno najmanj proporcionalnih izmed proporcionalnih reprezentativnih metod. Večjim strankam daje prednost pred majhnimi.
5. Sedaj vemo, koliko mandatov dobi posamezna stranka. Vendar kateri izmed kandidatov znotraj strank dobi mandat? Na to vprašanje odgovori zapis na strani https://www.us-rs.si/odlocitev/?id=113116:
   

   Pravilo, da se mandati znotraj istoimenskih kandidatnih list dodeljujejo konkretnim osebam po njihovem relativnem uspehu v volilnem okraju v primerjavi s kandidati istoimenske liste v drugih volilnih okrajih (drugi odstavek 91. člena Zakona o volitvah v Državni zbor), izključuje možnost dodeljevanja mandatov po vrstnem redu, kot ga je na ravni volilne enote določil predlagatelj liste, in s tem zagotavlja odločilen vpliv volivcev na dodelitev mandatov iz petega odstavka 80. člena Ustave.

   Povedano drugače, mandat stranke pripada tistemu strankinemu kandidatu v volilni enoti, ki je v svojem volilnem okraju dobil največji delež glasov.

   91. člen Zakona o volitvah v Državni zbor pravi še:

   Če sta dva kandidata dobila enak delež glasov, o izvolitvi med njima odloča žreb.

V zgornjih 5. točkah smo lahko videli, kako poteka štetje. Zdaj rabimo nek poenostavljen konkreten primer, na katerem si lahko dokažemo, da volitve niso v skladu s slovensko Ustavo.

Konkreten poenostavljen primer, ki prikazuje, da volivci pri volitvah v državni zbor nimamo enakovrednih glasov

Spodaj sta predstavljena dva primera razporeditve velikosti štirih volilnih okrajev znotraj ene volilne enote.

V obeh primerih velja:

• Volivcev je 55.
• VO1, VO2, VO3, VO4 so volilni okraji znotraj ene volilne enote.
• Recimo, da v tem poenostavljenem primeru vsaka od N volilnih enot izvoli maksimalno 5 poslancev = razdeli 5 mandatov.
• Imamo 2 stranki:
  • stranka zelenih
  • stranka rdečih
• Stranka rdečih ima kandidate K1, K4, K6, K7.
• Stranka zelenih ima kandidate K2, K3, K5, K8.
• Volivci v obeh primerih volijo isto stranko, ne pa tudi istih kandidatov, saj s prerazporeditvijo volilnih okrajev kandidati ne nastopajo več na enakih mestih, kjer isti volivci volijo. V obeh primerih dobi zelena stranka 34 glasov, rdeča pa 21 glasov.
• Droopov količnik =
  $D =\frac{vsota vseh glasov ene stranke znotraj ene voli\ln e enote}{(št. vseh poslanskih mandatov, ki naj bi bili v določeni enoti izvoljeni) + 1}$

  = 55 / (5 + 1) = 9,16. Za vsakih 9,16 glasov dobi stranka 1 mandat.=> Zelena stranka bi dobila 3 mandate, rdeča pa 2 mandata.

Zanima nas, kako se porazdelijo mandati in kako na to vpliva posamičen glas volivca iz specifičnega volilnega okraja v primerjavi z glasom volivca iz drugega volilnega okraja.

V tabelah spodaj bo znak ♠ označeval mandate.

Poenostavljeni primer 1

Tabela prikazuje, koliko glasov in koliko % glasov so dobili kandidati znotraj volilnih okrajev.

Razdelitev mandatov

Spomnimo se od zgoraj… zelena stranka bi dobila 3 mandate, rdeča pa 2 mandata. Mandate je treba razdeliti med kandidate.

Upošteva se 91. člen Zakona o volitvah v državni zbor. Z liste kandidatov so izvoljeni kandidati po vrstnem redu dobljenega deleža glasov v skupnem številu glasov v volilnem okraju oziroma v skupnem številu glasov v dveh volilnih okrajih.

Od rdečih bi dobila mandat K1 (80% glasov) in K6 (70% glasov).

Od zelenih bi dobila mandat K8 (85 % glasov), K3 (80% glasov), K5 (30% glasov).

V tem primeru na srečo izpade vse OK – mandate so dobili tisti kandidati, ki so dejansko imeli proporcionalno gledano največjo podporo.

Ampak poglejmo si še en primer, kjer je situacija drugačna in je razvidno, da volivci nimajo enakovrednega glasu. Pri primeru 2 imamo situacijo, kjer volivci volijo kandidate iz iste stranke, kot v primeru 1, razporeditev okrajev pa je drugačna.

Poenostavljeni primer 2

Tabela prikazuje, koliko glasov in koliko % glasov so dobili kandidati znotraj volilnih okrajev.

Razdelitev mandatov

Spomnimo se od zgoraj… zelena stranka bi dobila 3 mandate, rdeča pa 2 mandata. Mandate je treba razdeliti med kandidate.

Upošteva se 91. člen Zakona o volitvah v državni zbor. Z liste kandidatov so izvoljeni kandidati po vrstnem redu dobljenega deleža glasov v skupnem številu glasov v volilnem okraju oziroma v skupnem številu glasov v dveh volilnih okrajih.

Od rdečih bi dobila mandat K1 (53,33% glasov) in K6 (45% glasov).

Od zelenih bi dobila mandat K8 (86,66 % glasov), K3 (60% glasov), K5 (55% glasov).

Sklep:

• Od zelenih je K2 dobil 7 glasov, pa ni dobil mandata, K3 pa je dobil mandat s tremi glasovi, kar je 4 manj.
• Ta konkretni primer dokazuje, da imajo volivci iz okraja VO2 večjo vrednost glasu, kot volivci iz okraja VO3.
• Ne glede na to ali bi v volilnih okrajih upoštevali relativni delež ali absolutni delež glasov, ki jih dobi kandidat, bi bile volitve v razmerju volivec-volivec na ravni različnih volilnih okrajev neenakovredne.
• Če bi upoštevali znotraj okraja absolutni delež glasov, bi imel K2 prednost pred K3, ker je dobil 4 glasove več. Ampak če bi K3 hotel premagati svojega kolega znotraj stranke zelenih, bi moral dobiti vsaj 7 glasov, kar pa bi bilo nemogoče, ker ima njegov volilni okraj zgolj 5 volivcev.

Naš volilni sistem je tako zakompliciran, da ne le, da ga ne razume povprečen volivec, ampak celo ustavni sodnik dr. Franc Grad napačno povzema informacije in trdi, da sprememba velikosti volilnih okrajev NE vpliva na spremembo enakosti volilne pravice.

14. Prof. dr. Franc Grad je prikazal zgodovinske okoliščine nastanka volilne zakonodaje.
[…]

Poudaril je, da je beseda odločilen neopredeljen pravni pojem, ki mu veljavna ureditev vsebino že določa, Ustavno sodišče pa bo moralo presoditi, ali je tako določena vsebina skladna z Ustavo. Po njegovem mnenju je izbira volilnega sistema tipično politično vprašanje, zato bi morala biti presoja Ustavnega sodišča čim bolj zadržana. Glede velikosti volilnih okrajev je poudaril, da bi bilo z vidika izvajanja volilne kampanje zaželeno, da so čim bolj enaki po številu volivcev, vendar pa to nima neposrednega vpliva na izvolitev kandidatov. Mandati naj bi se namreč delili na ravni volilne enote, zato naj bi se tudi enakost volilne pravice izražala na ravni volilne enote (in na ravni države kot celote); velikost volilnih okrajev naj bi bila z vidika enakosti volilne pravice popolnoma nepomembna.

Zadnja poved vsekakor ne drži, kar smo se lahko prepričali iz zgornjih primerov.

Rešitve

Spodaj so predstavljene tri možne rešitve, ki zagotovo niso edine možne. Zlasti zato ne, ker obstajajo veliko boljše rešitve od vodenja države preko vlade. Vlada za obstoj in upravljanje države ni potrebna. V okviru demokracije je npr. možno imeti tehnično vlado, brez strank. Prav tako demokracija – ljudovlada ni najboljša rešitev, saj se lahko z izglasovanjem večine zapostavlja pravice manjšine, ampak to ni članek o tem. V kolikor se ohranijo stranke in vlada, so spodaj trije predlogi za izboljšavo volilnega sistema, ki rešujejo trenutni problem volilne neenakosti (na strani volivcev).

Pri trenutno veljavnem sistemu ima od strank neodvisni kandidat zelo zelo majhno verjetnost, da bo izvoljen. Droopov količnik, po katerem se razdeljuje mandate, je namreč večji, če ima stranka znotraj ene volilne enote predstavnike po vseh volilnih okrajih. Če jih nima, se verjetnost, da dobi mandat, zmanjša. Ko pa nekdo kandidira neodvisno od strank, kandidira le v enem volilnem okraju, tako da po Droopovem količniku skorajda ne more dobiti mandata.

Pri vseh treh rešitvah spodaj bi imeli strankarski in od strank neodvisni kandidati enake možnosti tako pri kandidaturi, kot pri tem, da so izvoljeni. Pri prvi, ki je bila promovirana v mnogih medijih, je to sicer odvisno od izvedbe, saj bi lahko prišlo do centralizacije in manipulacije kapitala/medijev pri promociji kandidatov, kar pa bi pomenilo, da bi prišli iz “dežja pod kap”.

1. Ukinitev okrajev => Ukinitev tega, da se mandati dodeljujejo tudi zgolj na osnovi rezultatov v okrajih

Ureditev, kot se jo predlaga v tem predlogu zakona, bi pomenila doslednejšo izvedbo zahteve 80. člena ustave po odločilnem vplivu volivcev na dodelitev mandatov kandidatom tako, da bi se volilni okraji kot način uresničevanja pasivne volilne pravice ukinili in se ohranili le še na administrativni ravni. Volivci bi tako glasovali o celotni listi kandidatov v volilni enoti, uvedel pa bi se primerjalnopravno pogosto uveljavljeni relativni neobvezni prednostni glas.

Bistvo je, da bi volivci še vedno volili na več kot 3000 različnih mestih, kot doslej. Ker bi še vedno delovalo tudi nad 3000 volilnih odborov, to pomeni, da bi se tudi glasovi še vedno preštevali na teh mestih, saj to sodi v administracijo volilnega odbora. Preštevanje na več mestih je pomembno zlasti zato, da se zmanjša verjetnost korupcije (goljufij) pri preštevanju glasov.

Nevarnost: centralizacija in zloraba moči pri odločanju

Določena vrsta centralizacije bi lahko demokraciji nevarna.  Predlog novele je, da se odločanje iz 88 volilnih okrajev centralizira na 8 volilnih enot. Ker bi se volilni okraji na administrativnem nivoju ohranili, ne bi prišlo do večje verjetnosti goljufij pri preštevanju glasovnic. Ta nevarnost centralizacije bi torej bila odpravljena. Druga nevarnost centralizacije bi lahko bila močnejša manipulacija kapitala/medijev pri promociji kandidatov. Ta del po mojih podatkih še ni rešen (pojmov promocija, reklamiranje, oglašanje, izpostavitev v zgoraj omenjenem gradivu predloga novele ZVDZ ni).

Po predlogu novele ZVDZ-D bi bilo na zadnjih državnozborskih volitvah leta 2018 na glasovnici 28 list in 308 kandidatov. Do zdaj se je v vsakem volilnem okraju promoviralo zgolj po 1 kandidata iz vsake stranke. Ključno vprašanje je, kako bi to promoviranje izpadlo v primeru sprejema novele ZVDZ-D.

Doslej je bilo vsaki stranki v interesu, da vsakega kandidata promovira enakovredno, saj je vsakega promovirala (na jumbo plakatih ipd.) zgolj v 1 volilnem okraju. V kolikor bi po novem promovirali vse kandidate v vseh okrajih, je zelo vprašljivo, če bi bil vsakdo deležen enakovredne promocije. Lahko bi se nekatere povsem zapostavljalo. Tudi mediji bi imeli večjo moč, saj bi lahko promovirali pretežno tiste kandidate, ki bi jim bili bolj v interesu. Tako v končni fazi ne bi dosegli, da bi imeli volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom. Odločilen vpliv bi imeli mediji. Drži?

80. člen Ustave RS določa, da mora imeti volivec odločilen vpliv na dodelitev mandatov. Po “ukinitvi volilnih okrajev” bi bila porazdelitev odločilne moči volivcev enakomernejša, centralizacija  pa bi prinesla večjo kompleksnost volilnega lista in verjetno večjo možnost medijskih manipulacij.

2. Ukinitev volilnih enot in ukinitev porazdeljevanja mandatov po strankah

Sistem podeljevanja mandatov bi bil manj kompleksen in zato večini bolj razumljiv. Odpadla bi potreba po Droopovem količniku in D’Hondtovi metodi.

V trenutno veljavnem volilnem sistemu se mandate najprej razdeli po strankah. Volitve kandidatov bi morale biti neodvisne od strank, sicer imamo t.i. “strankokracijo”. Imejmo v mislih, da Ustava Republike Slovenije volitve omenja v več kot 10 členih, vendar prav v nobenem od teh niso omenjene stranke.

Po tem predlogu bi se v vsakem volilnem okraju direktno podelilo mandate tistim kandidatom, ki bi zbrali največ glasov.

Pri tem, med kolikimi kandidati bi lahko izbiral volivec, imamo tri izključujoče se opcije:

1. Vloga strank bi lahko parcialno ostala in sicer v smislu, da bi se v vsakem volilnem okraju še naprej volilo zgolj po enega kandidata iz ene stranke. Tako, kot že v sedanjem sistemu, je prednost te opcije ta, da se volivcu ni treba ukvarjati z raziskavo (programa) vseh kandidatov iz vseh strank. Dobro bi bilo, če bi bil poudarek na programu in referencah kandidatov, ne na programu stranke, kjer lahko izstopa mnenje parih veljakov. Mandatarji bi v končni fazi morali odločati demokratično – neodvisno od stranke, kateri pripadajo.  Volivci bi lahko pred volitvami prejeli na dom fizično pisno gradivo (volilno obvestilo), v katerem bi bil v več odstavkih predstavljen (program) vsak(ega) kandidat(a) .
2. Druga opcija je,  da bi se vse kandidate pravično promoviralo po vseh okrajih in bi lahko volili katerega koli iz katere koli stranke. Prednost te opcije je, da bi lahko vsakdo volil svojega priljubljenega kandidata, ki mu najbolj zaupa, ne glede na to, iz katerega volilnega okraja bi bil. Slabost te opcije je, da bi se najverjetneje morali izogniti fizičnemu gradivu s predstavitvijo vseh (nekaj sto) kandidatov. Za marsikoga bi bilo namreč preobsežno, hkrati pa bi narasel strošek gradiva (če bi vsako gospodinjstvo prejelo po eno gradivo na dom, bi bilo treba natisniti okoli 800.000 knjig). Lahko pa bi predstavili reference in program vsakega kandidata v elektronski obliki – na spletni strani.
3. Tretja opcija je združitev prvih dveh. Volili bi po enega kandidata iz ene stranke, v enem volilnem okraju bi bil predstavljen po 1 kandidat iz vsake stranke, volivec pa bi smel voliti v katerem koli okraju. S tem bi volivcem zagotovili pravico, da volijo kogar koli želijo, predstavitev kandidatov pa ne bi bila tako kompleksna.

Da bi vsak glas volivca štel enako, bi morali biti volilni okraji enako veliki po številu volivcev. Zelo težko je doseči, da bi se številke po okrajih natančno ujemale, saj se število ljudi po okrajih iz leta v leto nesorazmerno spreminja. Kljub temu pa lahko dobimo boljše rešitve od današnje, ko je največji okraj po številu volivcev cca 4x večji od najmanjšega. En primer, kako to urediti veliko bolje, kot je urejeno sedaj, je bil podan leta 2019 v delovnem gradivu Predlog sprememb območij volilnih enot in volilnih okrajev. V preglednici 7 na strani 21 je prikazana primerjava PREDLAGANE in VELJAVNE ureditve volilnih okrajev. Izvleček:

Pri tem je treba opozoriti še, da lahko v določenem primeru tudi razporejanje mej okrajev odločilno vpliva na rezultat volitev. To je v ZDA nekoč izkoristil  Elbridge Gerry, po katerem so potem imenovali nepošteno prakso gerrymandering – v slovenščini volilno prikrojevanje ali volilna geometrija. Slednja opredeljuje začrtanje volilnih okrajev na način, ki je ugoden za določeno stranko, namesto sledenja nevtralnim geografskim načelom. Rezultati volitev so tako nesorazmerni z dejansko podporo strank. Zgled – https://www.youtube.com/watch?v=YcUDBgYodIE

3. Ena volilna enota in dodeljevanje mandatov na osnovi največjega zbranega števila glasov

Lahko bi v vsakem volilnem okraju volili vse kandidate iz vseh strank. Vsi kandidati bi morali biti po volilnih okrajih enakopravno promovirani. Volilni odbor bi po volitvah preštel glasovnice in rezultate poslal v eno in edino volilno enoto, kjer bi se vsi glasovi prešteli. Mandat bi dobilo 88 tistih kandidatov, ki bi zbrali maksimalno število glasov. Stranke ne bi imele pri razdeljevanju mandatov nobene vloge.

Imejmo v mislih, da Ustava Republike Slovenije volitve omenja v več kot 10 členih, vendar prav v nobenem od teh niso omenjene stranke. Volitve kandidatov bi morale biti neodvisne od strank.

Zaključek

Trenutni slovenski volilni sistem je:

• Zakompliciran in ga po branju izjav ne razumejo niti vsi strokovnjaki, ki so na delovnih mestih, kjer bi bilo to pričakovano, saj s tem, ko komentirajo volilni sistem, odločilno vplivajo na naš celotni demokratični sistem.
• Matematično in pravno dokazano v neskladju z Ustavo.
• Tak, da nima vsak glas vsakega volivca enako vrednost. Zato je nepravičen. Nimamo enakih volilnih pravic.
• Pomanjkljiv na več točkah, pri katerih obstajajo rešitve, ki se jih da realizirati. 11 pomanjkljivosti je opisanih tukaj.

Zahvala

Zahvala za navdih za pisanje članka gre Vladislavu Stresu, ki že vrsto let navija za to, da bi se sprejelo rešitev št. 2. Na spletni strani Gibanja za prenovo je podal več gradiva na to temo. V letu 2021 je sklical nekaj sestankov na to temo.

Dodatno gradivo

• Rezultati državnozborskih volitev 2018: https://dvk-rs.si/arhivi/dz2018/#/rezultati
• Ustava Republike Slovenije (URS): pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=USTA1
• Sodnik ddr Klemen Jaklič – Protiustavnosti slovenskega volilnega sistema, 2018: https://www.us-rs.si/media/u-i-32-15.delno.odklonilno.in.delno.pritrdilno.lm.ddr.jaklic.pdf
• Marko Švara: Problematika slovenskega volilnega sistema za volitve v državni zbor (diplomsko delo), 2011: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/svara-marko.pdf
• Dr. Ribičič, Ciril: Primerjava prednosti in slabosti volilnih sistemov, 2013: https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=76460
• Državni zbor RS: https://www.dvk-rs.si/index.php/si/volitve/drzavni-zbor-rs
• Zakon o volitvah v Državni zbor – Uradni list RS, št. 82/2018 in OdlUS XXIII, 12 | 08.11.2018: https://www.us-rs.si/odlocitev/?id=113116
• Članek Volilna matematika: od glasov do sedežev v državnem zboru: https://siol.net/novice/volitve-2018/od-glasov-do-sedezev-v-drzavnem-zboru-54
• Članek Kako deluje slovenski proporcionalni volilni sistem?: https://www.rtvslo.si/slovenija/grem-volit/o-volitvah/kako-deluje-slovenski-proporcionalni-volilni-sistem/453901

Avtor: Boris Turk, 4.5.2021

   Send article as PDF   

Slabosti volilnega sistema na državnozborskih volitvah v Sloveniji leta 2021 (približno 30 let po tem, ko je Slovenija postala republika):

• Teža glasu med volivci iz različnih okrajev ni enaka. Razlike so tudi štirikratne. Pri izboru kandidata iz neke liste je imel leta 2018 volivec iz volilne enote Hrastnik npr. skoraj 4 x večjo težo glasu, kot nekdo iz volilnega okraja Grosuplje. Podrobnosti z dokazi.
• S tem, ko se pri dodeljevanju mandatov uporablja Droopov sistem na ravni volilnih enot in D’Hondtov na državni ravni, imajo stranke z več glasovi vedno prednost pred tistimi, ki so dosegle manj glasov. Velike stranke so favorizirane, majhne diskreditirane. S tem ni zadoščeno enakopravnosti. Podrobnosti si lahko preberemo v diplomskem delu Vpliv volilnih sistemov na sestavo in delovanje parlamentov.
• Že od nastanka Slovenije je kršeno Ustavno določilo, da imajo volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov. Tako bi moralo biti, pa ni. Dva argumenta:
  • Odločilen vpliv imajo v praksi vodstva strank, ne volivci. Tretji člen Ustave pravi: “V Sloveniji ima oblast ljudstvo”. Da bi smele stranke kakor koli odločati o vplivu na izbiro kandidatov, v Ustavi ne piše nič. Pa vendarle točno one nastavljajo kandidate na glasovnice. V razmislek: Ali ne bi bilo bolje imeti državo brez strank? Spodaj so vsi sestavki iz Ustave RS, veljavni leta 2021, ki se nanašajo na stranke in v nobenem nič ne piše, da volimo stranke in tudi ne, da smejo le te vplivati na izbor kandidatov. Voliti bi morali kandidate, katere hočemo za mandatarje, neodvisno od strank. Citati iz Ustave o strankah:

    • Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti člani političnih strank.

    • Funkcija sodnika ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon.

    • Funkcija državnega tožilca ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon.

    • Ustavno sodišče odloča: […] o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank;

    • Funkcija sodnika ustavnega sodišča ni združljiva s funkcijami v državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, ki po zakonu niso združljive s funkcijo sodnika ustavnega sodišča.

  • Kandidat, ki je neodvisen od stranke, nima enake možnosti, da bo izvoljen, kot kandidat iz stranke, ki ima predstavnike v več ali vseh volilnih okrajih znotraj ene volilne enote.  Droopov količnik, po katerem se razdeljuje mandate, je namreč večji, če ima stranka znotraj ene volilne enote predstavnike po vseh volilnih okrajih. Če jih nima, se verjetnost, da dobi mandat, zmanjša. Ko pa nekdo kandidira neodvisno od strank, kandidira le v enem volilnem okraju, tako da po Droopovem količniku skorajda ne more dobiti mandata.
• Volivec ne more glasovati za poljubnega kandidata, ki mu zaupa, ampak izključno za v naprej “vsiljenega” s strani stranke, katere član je. Če nekdo zaupa specifičnemu kandidatu iz stranke, to še ne pomeni, da zaupa vsem kandidatom, ali pa sploh da zaupa stranki. V vsakem od 88. volilnih okrajev so na listah različni kandidati. Npr. v volilnem okraju Hrastnik se voli iz stranke XY kandidata A, v volilnem okraju Grosuplje pa se voli iz stranke XY kandidata B. Kandidata A v Grosuplju ni možno voliti.  Prednost tega načina glasovanja je, da se volivcu ni treba ukvarjati z raziskavo zgodovine in dejanj vseh kandidatov iz vseh strank. Slabost pa je, da tisti, ki imajo priljubljenega kandidata, kateremu zaupajo, zanj ne morejo voliti, ko ni iz istega volilnega okraja, kot oni sami. O rešitvah tega problema problema pišem v poglavju 2. Ukinitev volilnih enot in ukinitev porazdeljevanja mandatov po strankah članka Volilni sistem v Sloveniji ni v skladu z Ustavo.
• Ni kumulativnega glasovanja (comulative voting). Volivec ne more glasovati za več kandidatov, ampak zgolj enega. V kolikor volivec zaupa več kandidatom, bi bilo pravilneje, če bi se njegov glas lahko proporcionalno razdelil med toliko kandidatov, kolikor bi jih obkrožil. Obstaja več vrst kumulativnega glasovanja. Prakticira se tudi pri izboru direktorjev v podjetju (glej tukaj in tukaj).
• Volivec lahko podeli zgolj glas za to, koga hoče za mandatarja. Ni pa opcije, da bi izrazil, koga noče. Če imamo po Ustavi volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov, bi bilo pravilneje, da lahko izrazimo tako koga hočemo, kot koga nočemo. Ustrezno bi bilo tudi, če bi za volivca obstajala opcija “nihče od naštetih”, saj ni nujno, da je na kandidatni listi kdorkoli, čigar vrednote/program/… specifičnemu volivcu ustrezajo. Za primerjavo… če se nekemu dekletu predstavi 88 moških, ni nujno, da ji bo kateri koli všeč in prav je, da sme reči, da nikogar od njih ne želi za moža.
• Pri štetju glasov lahko pride do goljufij. Štetje glasov v volilnem okraju izvede volilni odbor, katerega sestavljajo predsednik, parno število članov in njihovi namestniki. V tem odboru lahko v teoriji pride do korupcije oz. nepoštenega sodelovanja ter prerazporeditve glasov “svojim” strankam. Glasovnice namreč niso zaščitene, lahko se jih ponaredi, volivci pa po volitvah nimamo dostopa do njih. Možne so tudi druge goljufije. Zato bi morale biti vse glasovnice zaščitene pred ponarejanjem.
• Transparentnost je pomanjkljiva. Nimamo javno objavljeno, katera glasovnica je povezana s katerim kandidatom. Idealno bi bilo, če bi imeli vse izpolnjene glasovnice skenirane in bi lahko vsakdo preveril preko spleta, ali je njegov glas štet tako, kot mora bit. Vsakdo bi lahko preštel in se tako prepričal, ali so bili v nekem volilnem okraju glasovi pravilno prešteti. Anonimnost glasovanja s tem ne bi bila izgubljena, saj na glasovnicah nimamo imen in priimkov volivcev, ampak zgolj številko glasovnice, za katero bi vedel zgolj volivec sam. Ob tem bi bilo potrebno zagotoviti, da bi bile naprave za skeniranje izpolnjenih glasovnic kvalitetne, preproste za uporabo, zanesljive, da ne bi prišlo do zamud pri objavi rezultatov. Težava, ki bi s to transparentnostjo nastala, pa je, da bi bilo potem lažje (oz. bi obstajala večja motivacija za) prodajanje glasov, ker bi lahko kupec glasu preveril, ali je nekdo res glasoval za to, za kar je plačal. Brez preverjanja tega ne more in zato je podkupovanje bolj tvegano, saj lahko vsakdo vzame denar, glasuje pa po svoje. Če ima kdo rešitev za ta problem, naj jo prosim podeli v komentarju.
• Volilni sistem v Sloveniji je kompleksen in ljudem v povprečju skoraj gotovo nerazumljiv. Njegovo delovanje opisujem v članku Volilni sistem v Sloveniji ni v skladu z Ustavo. Način štetja glasov bi bilo možno poenostaviti, kar je opisano v članku med rešitvami.
• Zaradi raznih (zdravstvenih/organizacijskih/…) problemov lahko pride do tega, da nekdo, ki bi rad volil, v določenem času ne more voliti, ali pa je začasno preobremenjen.  V Sloveniji ni možno pooblastiti nekoga, da bi volil v našem imenu. Mitar. M.  v članku Peer-to-Peer voting scheme opisuje izboljšavo volilnega sistema na način, da vsaka oseba določi delegate, katerih glasovi se štejejo, ko sam ne glasuje.

Še en od problemov volilnega sistema, ki pa ni vezan na njegovo vrsto, je korupcija – prodaja glasov. Leta 2004 so v Resoluciji o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji (RePKRS) zapisali:

Med zakonodajnimi ukrepi so najpomembnejši naslednji: A.1.1. Spremembe zakonodaje o financiranju političnih strank in volitev, ki bodo zagotovile povsem transparentno in praviloma proračunsko financiranje političnih strank ter realno, primerljivo in celovito poročanje o finančnem poslovanju političnih strank in kandidatov, določile splošna pravila za absolutno dokumentirano in poenoteno vodenje računovodstev političnih strank, vzpostavile povsem jasne in precizne postopke nadzora in nadzornim mehanizmom omogočile učinkovito opravljanje njihovih nalog, vključno z uveljavljanjem predvidenih sankcij.

Navkljub tej resoluciji so leta 2017 v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo zapisali:

Po podatkih Policije najbolj izstopajo dejanja nedovoljenega jemanja in dajanja podkupnin, sledijo dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, dejanja nedovoljenega sprejemanja in dajanja daril za nezakonito posredovanje ter sprejemanja podkupnin pri volitvah zaradi kršitve proste odločitve volivcev.

Opomba: To ni članek o minusih prakse volitev, predstavitve kandidatov in medijskega favoriziranja nekaterih ter diskreditacije ostalih. Minusov na tem področju je še več.

Za konec naj izrazim še en plus volilnega sistema v Sloveniji. Volitve niso obvezne. Pri volilnem sistemu s tako hudimi pomanjkljivostmi je to poštena opcija – če človek na volitvah dobesedno ne more izraziti tega, kaj hoče, se lahko vsaj vzdrži. Po nekaterih drugih državah so volitve obvezne, npr. v Belgiji.

Voliti ali ne voliti?

Zaradi zgoraj navedenih pomanjkljivosti slovenskega volilnega sistema marsikomu ni smiselno voliti.  Sam sem en od teh primerov, ko na več zaporednih volitvah nisem mogel glasovati na način, da bi lahko na glasovnici izrazil kar želim, hkrati pa bi bil moj glas upoštevan kot veljaven. Šel sem na volitve, dopisal svojo opcijo, slikal glasovnico in jo javno delil. Seveda kot takšna ni bila veljavna, vendar več kot to narediti nisem mogel, saj se po mojem vrednostnem sistemu nisem mogel opredeliti med opcijami na glasovnici.

Neopredeljene volivce skušajo nekateri nagovoriti k temu, da naj volijo, ker je to moralna odgovornost državljana in da je to nujno za demokracijo. To je logična zmota. Ideja, da je vzdržan glas glas za (neželenega) zmagovalca, je napačna. Kdor ne voli, nima na rezultat volitev absolutno nobenega vpliva (“niti v plus niti v minus”). Matematičen dokaz tega prikazuje slika (bistvo je označeno z zelenim okvirjem):

   Send article as PDF