Nekdo, ki verjame v avtoriteto, verjame v legitimnost suženjstva. Vsebina prispevka:
- razdelajmo pojme avtoritativnost, avtoritarnost, verovanje
- navajam kaj je bistvena ločnica med ljudmi
- sprašujem se, kako bi bilo živeti v sistemu brez diktatorske oblasti
- kot primer sodobnega sužnjelastništva podajam naš politični sistem zdravstva z obveznim cepljenjem
- navajam koliko škode lahko nastane na račun samovoljne vladavine, zmešane z vero v avtoriteto (primer z več milijoni mrtvih) in (slepo) izvajanje njenih direktiv
- podajam poti, načine kako iz sužnjelastništva
Tip v videu je zelo dobro razložil, kaj krepi sužnjelastniški sistem in kako se temu upreti. Ura in četrt predavanj.
Razmišljajmo skupaj v tej smeri…
Kaj je avtoriteta?
Ko masa ljudi nekoga spoštuje zaradi njegovega položaja, znanja, moči in mu na podlagi tega zaupa, da se bo v splošnem prav odločal, pravimo, da je avtoriteta. Tudi če je takšna oseba podla in (na skrivaj) dela proti ljudem, je še vedno avtoriteta. Nekdo je avtoriteta in ima velik ugled in vpliv, ali pa ni avtoriteta in tega nima.
Pri avtoriteti vpliv in ugled izhajata iz vodilnega položaja, moči, znanja. To je definicija tega pojma. Zakaj bi spoštoval delovanje nekoga zaradi moči, do katere je lahko prišel na podel način? Zakaj bi spoštoval delovanje nekoga zaradi titul, katere je lahko kupil? Zakaj bi spoštoval delovanje nekoga, ki ima goro znanja, pa ga zlorablja? Kdor to dela, se podreja in krepi potencial za sužnjelastništvo. Zato je vera v avtoriteto vera v legitimnost suženjstva.
Če poznaš pojem avtoritarnost, ne misli, da imam v mislih slednjega, ko pišem o avtoritativnosti. Medtem ko je avtoritarnost samovoljno vzeta oblika kontrole (vpliva), je avtoritativnost pasivna, dopuščena z druge strani. Oboje pa gre ponavadi z roko v roki s sužnjelastništvom… v formuli je potreben je le “ščepec vere” na eni strani in zadosti pohlepa/podlosti na drugi strani.
Ta članek ne govori o prednostih avtoritet, čeravno se le teh zavedam. Na račun mnogih avtoritet se ljudem bolje godi, po drugi strani pa na račun mnogih avtoritet nastajajo miniaturni sužnjelasntiški sistemi kamorkoli se obrnemo.
Kaj je vera v avtoriteto?
Začnimo s tem:
Brandon Bryant je bil upravitelj vojaškega letala (angl. drone operator), ki je na račun vere v avtoriteto med leti 2006 in 2011 pobil več kot 1600 ljudi. O tem pišejo številni članki, npr.:
- http://www.trueactivist.com/drone-pilot-is-so-ashamed-after-killing-1626-people/
- http://www.gq.com/news-politics/big-issues/201311/drone-uav-pilot-assassination
- http://rt.com/news/225355-us-drone-operator-bryant/
Ko je Brandonu po več letih le kapnilo, da ne dela etično, je končno odstopil iz programa in v javnosti podal izjavo, da včasih niso vedeli niti tega, na koga streljajo. Ugotovil je, da je verjetno streljal tudi na nedolžne ljudi. Jaz se sprašujem, ali je sploh bil kdo, ki ni spadal med nedolžne. Kdo ga je k temu napeljeval/motiviral? Kot prvo bodisi psihopatski bodisi versko (niti nimam v mislih religij) iztirjeni vodje, kot drugo pa verjetno lastni pohlep po zaslužku. Brandon vojske ni služil pod prisilo, tako da tu ni šlo za avtoritarnost ali diktaturo vodij, zanj so bili le avtoritete, zato bi lahko odstopil “kadar bi želel”, če le ne bi verjel, da avtoritete delajo prav.
Zakaj je torej vera v avtoriteto lahko hud problem, ni treba več izgubljati besed. Treba pa je še razjasniti pojem verovanja oziroma vere.
Beseda vera je po mojih izkušnjah vedno problematična. Ljudje jo vedno različno razumemo, zato moram nekaj besed posvetiti temu. Če napišem neko trditev, ki vsebuje besedo vera, je verjetnost, da bo trditev napačno interpretirana premo sorazmerna številu različnih interpretacij vere. Teh pa je veliko več, kot jih beleži SSKJ. Slednji tej besedi pripisuje 10 različnih pomenov.
O ustreznosti potez avtoritete se ne bi smeli nikoli nehati spraševati. Pri veri v avtoriteto, kakršno imam jaz v mislih, pa tega ni. Vera v avtoriteto ni razglabljanje o verjetnosti ali ima avtoriteta prav ali ne, ampak 100% zaupanje. Vera je nekaj neracionalnega. Ko veruješ, se ne sprašuješ o dokazih. Kdor verjame v avtoriteto, verjame vsaki njeni besedi. Zato je vera v avtoriteto prostovoljno dopuščanje suženjstva. Ni nujno, da do tega pride, ampak vera v avtoriteto dopušča možnost, da do tega pride. Ko ima avtoriteta vernike, namreč lahko praktično dela kar hoče, če je pri tem dovolj pazljiva, da je (pravočasno) ne zasačijo. Svoj avtoritativni položaj lahko zlorablja in ustvarja razne sužnjelastniške sisteme (oblikuje npr. zakone, ki so narodu v škodo, njej pa v korist), katere ljudje mirno sprejmejo in neredko niti ne vedo, da se to dogaja. Tega je v gospodarstvu, zdravstvu, vojski, politiki ogromno.
Torej, ni problem avtoriteta sama po sebi. Problem je ljudska vera v avtoriteto na eni strani in možnost zlorabe te vere na drugi strani.
Cenim sposobnosti tiste avtoritete, ki krade, poneverja, manipulira, zavaja, odtujuje, razdira odnose,…, da zna vse to početi, pa jo navkljub temu spoštujejo, ji dovolijo imeti velik vpliv. Res cenim te sposobnosti. Ampak izvrševanje tega pa načeloma preziram. Preziram zlorabo sposobnosti. Sam zato nimam vere v nobeno avtoriteto, pa naj ima milijardo občudovalcev.
Najdejo se tudi etične, zgledne in pravične avtoritete in morda celo diktatorji, ki vladajo pravično, čeravno samovoljno in jim pripada oblast, kateri se morajo vsi podrejati. Ampak v to se v tem članku ne bom spuščal. Blagor ljudem, ki v nekom prepoznajo avtoriteto, vzgojijo vero vanj in imajo takšno srečo, da ta oseba tega položaja ne zlorabi, ampak deluje v korist ljudem tudi če/ko gre sama v minus zaradi tega. Blagor zato, ker imajo to srečo, ne zato, ker razvijejo vero.
Kaj je realna ločnica med ljudmi?
V politiki, religiji je nenehno prisotna težnja po “deli in vladaj”. S tem, da deli v tem smislu na žalost ne pomeni “pravično razdeli kos pogače”, ampak “nadziraj, razdeli na več delov, večjega (recimo polovico) pa vzemi zase in svoje kompanjone”. V politiki npr. imaš konstantno ljudi, ki hočejo razdeljevati ljudi na komuniste, socialiste, kapitaliste ipd. Pri religiji pa na primer med muslimane, kristjane,… S temi sistemi (komunizem, socializem,…) načeloma ni nič narobe, problem se pojavi, ko je treba filozofijo realizirati, živeti. V praksi kot jo jaz poznam, je uporaba besed kapitalizem, komunizem, socializem najpogosteje povezana z razdiranjem / razslojevanjem / vzpostavljanjem kaosa. Je na svetu vsaj ena država, ki bi bodisi ideje kapitalizma bodisi ideje komunizma realizirala tako, kot naj bi: etično, gospodarno, pošteno,…? Zelo dvomim. Imamo pa en kup sužnjelastniških sistemov.
Realna ločnica med ljudmi ni to, v katerega od realiziranih podsistemov suženjstva so integrirani, ampak to, ali verjamejo v avtoriteto. Tisti, ki verjamejo v avtoriteto, od nje prevzemajo ideje, na račun katerih nemalokrat sami iz sebe ustvarjajo sužnje.