Namen tega članka je razdelati, kaj je kreg in kako se konstruktivno kregati, pokazati zakaj in kdaj je lahko koristen, s kom se je smiselno kregati, kakšne so lahko pozitivne posledice, kako lahko pri sporih pomaga mediator. Med drugim si boste lahko ogledali videoposnetek enega najboljših kregov. Članek je napisan izzivalno, rahlo provokativno, s čimer tudi tvegam, da bo tak bralec, ki je brezprizivno prikleščen na svoje razumevanje realnosti, prikleščen na svoje vrednote, odstopil še preden bo zajel celotno sliko. Pogumni bo ostal in se naučil kaj novega, kar bo afirmativno uporabil v igri življenja. Želite si ob sebi ljudi, ki se bodo znali kregati v dobrem vzdušju in sčasoma bodo prišli k vam. Najprej pa takšni, v kolikor še niste, postanite Vi.

Konstruktiven kreg vsekakor ne more rešiti vseh konfliktov (nestrinjanj), je pa odlično orodje, s katerim se lahko to poskusi napravit, ko imamo razumnega sogovornika ali vsaj človeka, ki nas spoštuje in ima rad.

Poglejmo nekaj trditev o kregu:

• Kreg je zakon, je dober, pozitivno nemiren.
• Med kreganjem smo sproščeni.
• Kreg je zanimiv, fantastičen.
• Kreg je odrešujoč, izzivajoč.
• Kreg je del življenja, zato ga ljubimo.
• Kregati se je fascinantno.
• Jeza je pozitivna, prinaša koristi.
• Sarkazem je prijeten, poniževanje in psovke pa so seksi.
• Kreg je prijeten pogovor, lahko ravnodušen ali pa oster.
• Kreg prinaša same dobre stvari, po koncu le tega imamo partnerico/partnerja (sogovorca) še bolj radi.

Vas tole zgoraj kaj sprovocira? Bi kaj dodali? No, kakorkoli, mene izzove človeška neumnost, ki kregu strogo pripiše le spodnje:

• Kreg je beda.
• Kreg krha medsebojne odnose.
• Kreg je negativen.
• Kdor se krega, je otročji, nezrel.
• Kregati se je neumno, to je le podaja pink-ponk žogice, kjer želita obe strani z močjo premagati in onečastiti sogovorca.
• Kregu se je najbolje izogniti ali pa ga čimprej prekiniti.

Vse zgornje navedbe v alinejah o tem, kaj kreg je, so napačne. Človek, ki se ne zna kregati konstruktivno, ta mu pripiše slabe lastnosti. Človek, ki ni imel nikoli priložnosti kregati se na “zdrav” način, ker ni naletel na primerne osebe, ali pa ima sam osebnostne pomanjkljivosti, ta lahko kreg opredeli za “črn”, slab. Lahko se najde tudi nekdo, ki zna kreg uporabljati za izkoriščanje ljudi (v negativnem smislu) in mu bo vedno pripisal samo dobre lastnosti. Odvisno je od tega, kakšne koristi bo imel človek od krega, kako bo besedo v neki situaciji opredelil. Beseda kreg ni sama po sebi niti pozitivna niti negativna, je nevtralna. Celo nekonstruktiven kreg ni nujno absolutno slab, saj neredko skuša nekdo z njim odpraviti nevšečnosti.

Nekaj ljudi sem povprašal, kako dojemajo kreg, kako se počutijo ob tem in kako bi ga opisali, opredelili. Je slab ali dober ali je odvisno od situacije in človeka? Odzivi so bili različni, mnenja različna. Nekateri najdejo primere v življenju, ko so se kregali konstruktivno s konstruktivnim sogovorcem, nekateri pa jih preprosto ne najdejo. Hja, res škoda… in ni čudno, da je potem na svetu tolikokrat slišati: “ne kregaj se!”. Jaz bi raje rekel: “Izpopolni svoje vrline in metode asertivnega kreganja.”

Takole se je pošalil moj kolega P.A.:

itak da je konstruktivno to da se ukvarjaš z debatami o mrtvih, oz. o praznikih za mrtve
… edino kar je še bolj konstruktivno je da se s Turkom kregaš 😉 hehe…
p.s.: prizanesi mojim mislim, ker se jih že spominjam kot mrtve

Če hočete biti srečni v kregu, imam rešitev za vas – nehajte biti nesrečni. Ampak kako to doseči? Treba je prakticirati, se naučiti, kaj so emocije (predvsem tiste, ki so navadno prisotne pri kregu), zakaj se pojavijo, kako nam lahko koristijo, kako lahko z njimi delamo, jih spreminjamo, kako dobimo kontrolo nad njimi. Ni dovolj, da o tem le beremo, to moramo inkorporirati v svoj čustveni svet. Spoznati je treba, kaj je ego in približno kako deluje. Treba se je naučiti sporočati čustva, razviti sposobnost verbalizirati jih in primerno izraziti, hkrati pa da živeti v ravnotežju z njimi. Naučiti se je treba komunicirati, razsodno razmišlajati, sprejemati drugačne poglede na svet.

Ljudje, ki kregu niso dozoreli in/ali imajo preveč slabih izkušenj z njim, imajo lahko kreg apriori izključno samo za negativen. Njihove asociacije na kreg so tako neprijetne, da postanejo “nepravični do krega” in mu pripišejo negativen predznak. Neredko v svetu, ki sem ga spoznal, kreg spremlja slabo počutje. Zato jim naj bo pol oproščeno.

Kreg je lahko prežet s humorjem. En najboljših kregov je npr. potekal med Božičkom in Dedkom mrazom. Oglej si spodnji videoposnetek.

Na naše vedenje, stališča, samopodobo so zelo verjetno neposredno vplivali naši starši, zato je vredno pogledati, kakšne nalepke so nam prilepili v otroštvu in kakšna je bila naša interakcija z njimi. Otrok ponavadi še ni sposoben kvalitetnega krega in nekateri starši otrokom, med katerimi se vname prepir, jezno sporočajo “nehaj se kregati”. Otrok lahko glede tega staršu zaupa in vzame za zdravo to, kar ga uči. V takih primerih starši namesto da bi jih učili asertivne komunikacije, zavirajo sposobnosti razumevanja in konstruktivnega krega. Kak otrok je morda od staršev prejel kritiko, da je nagajiv, prepirljiv, sebičen, nemogoč, smešen, zabit. To so mu morda rekli v afektu, ko so bili slabe volje, razburjeni, jezni. Otrok pa si je te opazke zapomnil in tako asociiral kreg na nekaj slabega, hkrati pa je bil nezadovoljen, ker je globoko v sebi čutil, da nekaj ni prav in je želel to popraviti. V njem je nastal potlačen konflikt. Bolje je, da otroke že od malega učimo, kako se konstruktivno kregati, da jih učimo asertivnosti. Več o njej preberemo v članku ASERTIVNOST – SINTEZA ODLOČNOSTI IN EMPATIJE v reviji Soutripanje. Izvleček:

Asertiven človek se zaveda svojih občutkov, interesov in potreb ter jih zna jasno izraziti, vendar tako, da pri tem upošteva druge in njihove potrebe; zna se postaviti za svoje pravice tako, da ne tepta pravic drugih ljudi; sposoben je poiskati kompromise, ko pride do konflikta ipd. To pa pomeni, da se asertiven človek zna tudi vživeti v druge. Asertivnost je potemtakem izraz odločnosti, nepopustljivosti in samozavesti (to je del, ki je izpostavljen v slovarjih), vendar tudi sočutnosti in odprtosti za potrebe, interese in omejitve drugih ljudi.

Običajno se kreg povezuje z jezo. Nekateri jezo povezujejo s slabim. Ampak jeza sama po sebi ni slaba. Jeza je čustvo, ki nam lahko pomaga ali pa škodi. Ko se naučimo z njo upravlajti (ne pravim, da je to za vsakogar lahka naloga), je lahko jeza zelo konstruktivno orodje. Naučiti se moramo biti asertivni.

Razčlenitev besede kreg, prepir, prerekanje

Če pokukamo v SSKJ, najdemo tam definiciji:

• kreg
  • 1. opominjanje, oštevanje: malo krega je včasih dobro
  • 2. prepir, prerekanje: iz hiše se je zaslišal kreg
• prepir – medsebojno izražanje nesoglasja z izjavami, mnenjem drugega, navadno glasno, ostro

Kaj je negativno ravnanje?

Negativno je vedno subjektivno opredeljeno (filozofski pojem). Negativno je, ko neupravičeno kršimo vrednote nekoga, čeravno ne bi smeli, ker to človeka ogroža, mu prinaša neprijetnosti. Je napak, če koga opominjamo, izrazimo nejevoljo zaradi tega, ker se po naših merilih nekdo neustrezno vede, nekaj napačno dela? Ne, povsem dostojno je. In to je kreg.

Kaj pa prepir? V prepiru gre za izražanje nesoglasja z izjavami in/ali mnenjem drugega. Prepir je ponavadi glasen, oster. Če je prepir oster, torej tak, ki izraža neprizanesljiv in strog odnos, potem verjetno ne govorimo o enakopravnosti. Ampak vprašanje je, v kakšni situaciji smo. Npr. če v nekem kolektivu veljajo določena pozitivna in vsem sprejemljiva pravila, da bi se ljudje dobro počutili, nekdo pa ta pravila krši, in kljub opozorilom nadaljuje z negativnim ravnanjem ter povzroča kolektivu škodo, je morda opravičljivo, da ga nekdo opozarja na strog način, dokler ne doseže pravice, in da ne prizanaša več njegovemu vedenju. Tak prepir je v bistvu pametno izrabljen. Tako kot imamo zgledne, imamo tudi nezgledne oblike prepirov.

Prerekanje je podobno prepiranju, le da ne gre za oster pogovor.

Nekateri ljudje niso pripravljeni popravljati svojih napak, ki zadevajo medsebojne odnose in skušajo ob kregu manipulirati ter prikazati, da je slab tisti, ki se prepira, oziroma želi predstaviti svoj vidik. Takim ljudem se “strokovno” reče pezdeti. So omahljivi in bojazljivi. Kako ne biti pezde? Enostavno, dopustiti je treba, da nekdo predstavi svoj vidik, ga poslušati, spremljati, ga skušati razumeti, se prilagajati,… dopustiti razumen kreg, dopusti razumno prerekanje. Glede prepira je stvar bolj delikatna.

Po moji logiki se nekateri ljudje v tako veliki meri navadijo na primerke, ki se ob kreganju vedno čustveno preveč vznemirijo (postane jim neprijetno, počutijo se ogrožene), da enostavno odklanjajo bilo kakšen kreg. S tem pa odklanjajo tudi marsikakšno rešitev, do katere bi lahko konstruktiven kreg pripeljal.

“Pravila” in namen konstruktivnega krega

• Najti je treba tisto, kar ogroža naše potrebe, naše vrednote, kar povzroča frustracije. Najti je treba tisto, kar blokira naša pričakovanja.
• Komunicirati je treba čimbolj tvorneje, čimbolj asertivno. Dopuščeno je tudi, da soigralci izvajajo kvazi intelektualni upor en proti drugemu in skladno s tem razvijajo boljšo in ustreznejšo obliko mišljenja. To je ideja brainstorminga, skupinske tehnike za generacijo čim večjega števila novih idej za rešitev določenega problema.
• Spoznati je potrebno, kdaj se sogovornik šali in kdaj misli resno, spoštovati in kolikor se le da sprejeti je treba njegov način izražanja humorja. Včasih se kdo šali nekoliko napadalno, sarkastično. To je treba razumeti in tega ne jemati preveč osebno. Potem ne pride do ogroženosti.
• Odnosi se ne krhajo med ljudmi zaradi krega samega, temveč zaradi tega, ker se nekateri ne znajo konstruktivno kregati. V kregu so lahko prisotne provokacije (izzivanje k razmišljanju) in celo navidezne žalitve, za katerimi stoji humor. Tak humor je večkrat viden kot ironija. Ironija je smeh bojevitosti in sovražnosti, cinizma. Ironija si privošči, zaničuje diskreditira in označuje, etikira drugega. Ironija hoče gospodovati, je neprizanesljiva. Humor je ponižen in usmiljen osvobaja, pomaga živeti. V kregu sme biti tudi ironija, ampak naj bo za to ironijo razumevanje in srce. Taka ironija je zgolj navidezna.
• Vroci_macek je v svojem prispevku  napisal:

Imam izjemno visok IQ, zato se rad kregam z drugimi ljudmi z visokimi IQ-ji, ker ne delajo stvari po mojih predstavah. Občasno tudi spišem kakšen obsežen esej, poln literarnih struktur iz prejšnjega stoletja, po katerem me vsi občudujejo in hvalijo mojo veliko pamet, ker takih esejev še sam nisem nič razumel, ko sem jih spisal; ampak ženske za seks pa kljub temu ne dobim, razen številnih ponudb od praznoglavih kokoši, katere pa seveda ignoriram.
Da ne omenjam, da sem se zadnjič sporekel z idiotom v javnem moškem stranišču. Imam namreč tudi nadpovprečno velik penis in se rad kregam z drugimi, ki imajo velike penise, ker se mi zdi, da ti poseksajo več žensk kot si jih jaz želim. To pa me seveda ne zaustavlja, da ne bi bil pokroviteljski do tistih z malimi penisi, ker v nasprotju z mano tudi ti po vsej verjetnosti veselo seksajo.

• Dokopati se je treba do lastnega samouvida, zdrave samokritike.
• Ne se posluževati bednih samovšečnih brezkompromisnih umikov, kjer vsakršno pravo razumevanje in čutenje sogovornika odpade.
• Ne se posluževati takšne jeze, katere izhodišče je notranja napetost, namen pa diskreditirati, premagati, zatreti in ponižati, “zavezati jezik” “nasprotniku” v igri, ga osramotiti, mu zmanjšati osebno veljavo. Čeravno je takšno vedenje lahko tudi manever, ko imamo opraviti z neupravičeno škodljivimi ljudmi, ki jih drugače ne zmoremo ustaviti. Neredko pa ne gre za manever, temveč za obrambni mehanizem človeka, ki je pretirano krhek in se le navzven kaže močno s svojim ponosom. Takšen ponos je lažen občutek moči. Kakorkoli, če se napadalec poslužuje takih metod (zavedno ali podzavedno), mu gre oprostiti, če je njegov namen dober in če želi v osnovi izboljšati odnos, pomagati nasprotniku.
• Osredotočimo se na skupne želje in cilje, ne na svoje. Naj bo kreg časten konstruktiven boj.
• Trudimo se razumeti in začutiti soigralca/soigralce.
• Ko naletimo npr. na osebe, katerih vzorci razmišljanja so ekstremno omejeni, je (po mojih izkušnjah) humor pravo, včasih celo »edino« (dokler nimamo kakšnih posebnih »nadnaravnih« sposobnosti) blažilno sredstvo pri nastopu krega, ki nekako sprosti akumulirano napetost pri sogovorcu.
• Namen krega naj bo odpraviti nerazumevanje, izboljšati situacijo, zato v končni fazi lahko v kregu tudi uživamo, presežemo slabe občutke.
• Po koncu krega naj bodo zmagovalci vsi.
• Pri razreševanju sporov lahko pomaga mediator. Ko prihaja do sporov, se pogosto zaradi lastne vpletenosti ne uspemo trezno lotiti problema. Ko rešitve iz spora ne najdemo več, je čas, da se obrnemo na mediatorja.  Vir: Studio 12 – produkcija ozaveščujočih multimedijskih vsebin: Pogovori: Mediacija – uspešno reševanje sporov (19.11.2007).

Kdaj se je skorajda nesmiselno kregati

To, kar naredi razmere dialoga kaotične, ni kreg, ampak samovoljna in nepopustljiva razhajanja sogovorcev v razumevanju, toleranci ter medsebojnem zaupanju. Ko se sogovorca brezprizivno in srborito zaprašita drug v drugega, v uničujoče ali navzkrižno diskreditacijska poračunavanja, se tudi razumna presoja in smiselna osebna samokontrola, jadrno in osramočena umakneta.

Če ob kreganju naletimo na sogovorca, ki ni vešč medsebojnih izmenjav nasprotnih misli in je zaciklan v logične zmote, je morda kreg bolje prekiniti in obrazložiti sogovorniku, zakaj se kreg prekinja. Človek, ki ne sprejema tuje resnice, ali pa ga ta ne zanima, bo intelektualni pogovor zlahka zamenjal za neprijeten kreg oziroma neprikladen prepir. Seveda nam bo težje verjel, če bodo njegove izkušnje drugačne, ampak zato nikar ne obupajte.

V enem od kregov z je šlo takole:

V knjigi Sotočja družinskih odnosov (Cveto Gradišar) preberemo:

Prepiri se najbolj podžigajo s čim bolj “macolastimi očitki” (nesmrtna baraba), z največkrat pavšalnimi in “brzovno počeznimi” obtožbami (totalna reva).

S postavljanjem največkrat nemogočih ali sramotno ponižujočih zahtev (zate sem kot “anorganska snov”, najslabši, ničvreden). Takrat poteka konflikt v pikro-jedkem stilu in na moč mrzovoljno ter še kako “neodjenljivo”! Sogovorca krivita ali zavračata krivdo drug na drugega. Pršeče nezaupanje samo še poglablja njune vrzeli strpne medsebojnosti, odpirajo se “katakombe nezaupanja”.

V kritičnih zakonih je ogrožena možnost odprtega, “častnega konstruktivnega boja”, ki bi osvetlil ter razrešil položaj in muke izgubljenega samospoštovanja, vrnil samozaupanje in upoštevanje medsebojnih občeveljavnih razlik.

Ni kreg tisti, ki naredi odnos slab. Slabi so vzroki, ki delajo odnos slab, kreg je le posledica in je orodje za razreševanje nesporazumov, odpravo napetosti. Neprijaznost in sovražnost pelje do pozicij skrajnosti. Potrebno je, da imamo dosti pogumnega osebnega poštenja in čuta za različnost potreb ali perspektiv sogovorca, sovražnost pa predelajmo v sebi. Frustracije ob kregu povzroči tisto, česar ne moremo razumeti, zato je dobro, da se trudimo čimbolj razumeti in to lahko dosežemo tekom krega. Nekonstruktivno je, če se sogovorec tekom krega oddaljuje od “objektivne” resnice in se poslužuje zamer, odklonilnosti, neosnovanih kritik, pretirane jeze, poskusov pripraviti drugega, da se bo čutil krivega, tudi če krivda ni na njegovi strani…

Manipulativni zahrbtni bojazlivec se lahko s konfliktnega terena umakne, pozneje pa sogovorca zahrbtno graja, ošteva, prelaga krivdo nanj, samovoljno podaja sodbe o njem,… Tako v resnici kaže svojo čustveno ogroženost in prikrajšanost (pravo ali domnevno). S tem lahko išče izgovore, da bi ustregel svojemu ranjenemu malemu egu. Sočasno pa z opuščanjem možnosti soočenja z bistvom problema opušča možnost, da se ugotovi kaj je predmet problema in kaj rešitev. Takšni umiki so neodgovorni in nezreli, čeravno jih lahko nekdo inteligentno izrabi, da zmanipulira druge poslušalce, da verjamejo njegovim lažem. Včasih to kdo dela zaradi resnih duševnih problemov in ni sposoben delovati bolje.

Ugotovil sem, da se ljudje, ki želijo vedno zmagati in poraziti “tekmeca” (sogovornika vidijo v tej luči), veliko lažje ob kregu počutijo neprijetno. Zame je kreg umetnost. Kreg s kopico neprijetnih občutkov pa je sranje. Tak človek bi moral malo bolj uravnovesiti svoje telesne tekočine.

P. Nadino Conte o tem ZAKAJ KRIČIMO?

Nekoč je učitelj vprašal svoje učence: Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni?

Učenci so razmišljali nekaj časa: Zato ker zgubimo potrpljenje – je odgovoril eden izmed njih – zato kričimo. Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe? je vprašal učitelj, – ali ni mogoče govoriti potihem – nalahno? Zakaj kričiš, ko si jezen? Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja.

Končno je razložil: Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuna srca zelo oddaljita. Zato morata kričati eden na drugega, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati. Čimbolj sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med njima velika.”

Nato je vprašal učitelj: Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Si ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuna srca sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna. Učitelj je nadaljeval: Kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta niti šepeta. Se gledata in to je vse. Tako sta dve osebi, kadar se ljubita.

Potem je nadaljeval: Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo; ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da ne boste našli več poti nazaj.

NASVET svetovalca od neznanega avtorja (vic)

Samo nekaj let sta bila poročena in zgodilo se jima je tisto, čemur se uspejo izogniti le redki … Samo kregala sta se se. Skregala sta se okoli najbolj banalnih vsakdanjih stvari in potem sta oba dolgo kuhala mulo in na koncu spoznala, da tako ne bo šlo več.

Odšla sta sta v svetovalnico k zakonskemu terapevtu. Ko sta vstopila v ordinacijo, ju je psihiater prijazno sprejel. Ponudil jima je dva mehka udobna naslonjača in potem je sedel nasproti njima in ju vprašal, v čem je problem.

Mož je žalostno sklonil glavo. Ni vedel, kaj naj reče … Potem se je usulo. Kot bi se ulila najhujša poletna ploha s točo in grmenjem. Žena je naštevala na dolgo in široko, kaj vse je narobe z njunim zakonom. Zakaj se ona ne počuti dobro v njem. Kako je ona njemu podarila svoja najlepša leta.

Kakšnih dobrih deset minut je trajalo vse skupaj in drlo je kot plaz. Potem je zakonski svetovalec čisto počasi vstal. Ležerno je  prehodil tri korake do nje. Spustil je roke na njena ramena in jo privzdignil, da je vstala. Nežno jo je začel poljubljati na usta in po vratu in spet na usta in potem jo je narahlo potisnil nazaj na njen sedež.

Žena je obsedela. Brez besed. Svetovalec je strmo pogledal moža, ki ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo. Da je ona tiho. Da se je nehala kregati. Potem je svetovalec pogledal moža v oči in rekel, poudarjajoč vsako besedo posebej: “VAŠA ŽENA POTREBUJE TO VSAJ DVAKRAT NA TEDEN …”

Mož je nebogljeno prikimal in odgovoril: “Lahko vam jo pripeljem ob torkih in četrtkih …”