Kolikokrat v praksi naletiš na to, da se govori o neki teoriji zarote in kolikokrat, da se govori o teoriji zablode ali kakšni tretji vrsti teorije? Kolikokrat zaslediš, da se z opredeljevanjem nečesa pod teorijo zarote ljudem speljuje pozornost stran od rešitev in ustvarja konfuznost?
Največkrat slišim o teorijah zarot govoriti posameznike, za katere se mi zdi, da so motivirani k temu, da se ne išče boljših rešitev od trenutno obstoječih in da se ne preverja kakovosti trenutno obstoječih. Zato, ker ko vidijo stvarni problem, kjer se povzroča neka škoda, se nočejo ukvarjati s prepoznavanjem in merjenjem škode, ampak raje preusmerijo vso pozornost v to, kje bi našli koga, ki ima o tem kakšno teorijo zarote. Pri tem neredko naletim tudi na posameznike, ki pod teorije zarot uvrščajo čisto preprosta dejstva, stvari iz prakse. Se pravi, nekaj, kar ni zgolj teorija, ampak praksa. To so ignoranti realnosti. Recimo, naletim na primere, ko je s strani vlade ali ministrstva ali institucije ali izjemno premožnih ljudi pripravljen in javno objavljen zelo jasen in nedvoumen načrt za uresničitev nečesa, potem pa, ko nekdo to vest podeli, ignoranti realnosti rečejo, da ima teorijo zarote. Ali pa recimo naletim na podjetja, ki ponujajo razne storitve in ko nekdo razširi vest, da se to dela, ga ignoranti realnosti nemudeno označijo za teoretika zarote. Zdi se, kot da so za nekatere teoretiki zarot prav vsi, ki bi uspeli z nekimi informacijami skaliti njihovo naklonjenost k nekemu prepričanju. Sproti si namišljajo teorije o teorijah zarot. Ne želijo se soočiti z določenimi resnicami ali dejstvi, raje zavračajo te informacije kot teorije zarote. To se lahko zgodi iz več razlogov:
Psihološka obramba: izogibajo se soočanju z informacijami, ki so zanje čustveno ali kognitivno neprijetne.
Družbeni konformizem: Želijo se prilagoditi normam in prepričanjem svoje družbene skupine, tudi če so zmotne.
Manipulacija in interesne skupine: Včasih so v ozadju interesi, ki jih določene skupine ali posamezniki želijo zaščititi. Označevanje informacij kot teorije zarote je lahko učinkovit način za diskreditacijo nasprotnih pogledov in zaščito lastnih interesov.
Informacijska preobremenjenost: V sodobnem svetu je poplava informacij, kar povzroči, da je težko ločiti med dejstvi, mnenji in lažnimi novicami. To lahko vodi do tega, da ljudje hitreje zavrnejo informacije, ki ne ustrezajo njihovemu obstoječemu prepričanju, saj se jim zdi težko presoditi, kaj je res in kaj ni.
Zanikanje kot orodje nadzora: Zanikanje ali diskreditacija resničnih informacij s strani določenih skupin ali posameznikov je lahko način, kako ohraniti status quo. Če bi se določene informacije razširile in bi postale splošno sprejete, bi to lahko spodkopalo določene družbene, politične ali ekonomske strukture.
Na tem mestu nočem biti preveč konkreten, ker to govoričenje o teorijah zarot srečujem na prav vseh področjih… na gospodarstvenem, glede vremena, glede religij, pri zdravstvu, pri politiki in upravljanju države,…
Kako je prišlo do tega, da se vsepovsod in vsepovprek govori o čudo vrstah teorij zarot, ki nimajo, če pogledamo definicije v SSKJ, nič opraviti z besedo zarota? SSKJ:
zaróta-e ž(ọ̑) tajen dogovor, načrt navadno več ljudi za odstranitev nosilca, nosilcev navadno državne oblasti:režim je zaroto pravočasno odkril; pripravljati zaroto; ekspr. vplesti koga v zaroto; sodelovati v zaroti proti kralju // ekspr. tajen dogovor, načrt za nasprotovanje komu, zvijačno, zahrbtno dejanje proti komu:sosedi so kovali zaroto proti njemu / zarota otrok proti staršem
Če neka množica ljudi nekaj dela zahrbtno in pretirano škodljivo, v veri, da delajo koristne stvari, potem ni teorije zarote, če nekdo ugotovi, kaj delajo zahrbtno in škodljivo, ker so (in samo če so) totalno zblojeni. Če ne bi mogel podati zadostnih dokazov glede tega, da so totalno zblojeni, bi lahko imel o tem teorijo. Temu bi se reklo teorija o zblojenosti ali teorija zablode, kar pa ni teorija zarote.
Ko gre za zaroto, nekdo stvarno in nenamišljeno zahrbtno dela PROTI nekomu. Se pravi, načrtno mu hoče na specifičen način škodit. Ko ne vemo zanesljivo, ali nekdo hoče nekomu na specifičen način škodit ali pa sploh na kakršen koli način škodit, vidimo pa, da škodo povzroča, lahko recimo postavimo teorijo o tem, da hoče nekdo nekomu načrtno in zvijačno škoditi in da je škodovanje cilj, ne zgolj kolateralna škoda. To je potem teorija o zaroti. Teorija zarote.
V primeru, ko vidimo, da nekdo povzroča škodo in imamo o tem zadostne dokaze, vendar ne podajamo sodb o njegovih namerah, pa to NI teorija o zaroti, ampak zavest o tem, da nekdo povzroča škodo.
Izberi si poljubno področje, s katerega najdeš med ljudmi razpasene ideje o teorijah zarot in začni za vsak konkreten primer naštevati še, koliko drugih vrst teorij bi lahko s tem povezal. Splošni zgledi: 1.) teorije o zablodah 2.) teorije o nadutosti, egoizmu, svojeglavosti 3.) teorije o prizadevanju postopne spremembe dnk živečih bitij 4.) teorije o čudaških oblikah pomoči 5.) teorije o motivih totalne kontrole s strani množice, ki nima ambicij škodovati komurkoli 6.) teorije o prizadevanjih, kjer pride do kolateralne škode 7.) mešane teorije
Teorije zarot so zgolj ene od N možnih vrst teorij, povezanih s povzročanjem škode, ki jih lahko razvijemo o delovanju neke množice ljudi.
Recimo, plandemija je po neki teoriji lahko preprosto skupek idiotizmov, zrasel v mentalu neke množice ljudi, skreganih z naravnimi zakoni, živo naravo in naravno (neumetno) imunostjo, katerih um blodi v zmešnjavi logičnih zmot na raketni pogon Dunning Krugerjejevega učinka. Ideje, na katerih bazira neka plandemija, so lahko še kako logične, vendar navkljub temu zmotne. Sami aksiomi so lahko zmotni ali pa temeljijo na dogmi. To je teorija, vendar ni teorija zarote.
Leta 2018 je bil pri volitvah v državni zbor glas volivca(-ke) iz volilnega okraja Hrastnik vreden približno 4 x več, kot glas volivca(-ke) iz volilnega okraja Grosuplje. Približno enako situacijo imamo od leta 1991 do zdaj (2021). Enakosti na strani volivcev pri glasovanju torej ni. Članek predstavlja izpostavljeni problem volilnega sistema na način, da se lahko “vsakdo” sam prepriča, da povedano drži. Najprej na osnovi izjav Ustavnega sodišča, nato še s poenostavljenim konkretnim primerom, z barvnimi tabelami in matematičnimi formulami. To napako je skušalo odpraviti vrsto strokovnjakov, vendar vlada predlogov do sedaj ni nikoli sprejela v zadostnem številu.
Podobno kot obstaja neenakost pri glasovanju med volivci iz različnih okrajev, pa velja specifična neenakost tudi pri nekaterih kandidatih. Kandidat, ki je neodvisen od stranke, nima enake možnosti, da bo izvoljen, kot kandidat iz stranke, ki ima predstavnike v več ali vseh volilnih okrajih znotraj ene volilne enote.
Članek pojasnjuje še:
kaj je splošno, enako, neposredno glasovanje;
kaj je mandat, kaj so volilne enote in kaj volilni okraji;
kako pridejo kandidati/kandidatke iz strank na liste;
koga lahko volivci/volivke volimo;
kako poteka štetje glasov;
na kakšen način, oz. na osnovi česa so kandidati/kandidatke nazadnje izvoljeni = na osnovi kakšnih formul dobijo mandat (podana sta tudi 2 poenostavljena primera razdeljevanja mandatov z barvnimi tabelami)
Volilni sistem je tako zakompliciran, da celo vsi ustavni sodniki ne vedo natančno, kako deluje (dokaz je v članku). V izogib dodatnem stavčnem kompliciranju je v članku pri besedah volivec/kandidat ipd. v nadalje uporabljen moški spol, čeravno so kandidatke in volivke tudi ženske itd.
Na koncu so predstavljene 3 rešitve zgoraj izpostavljenega problema neenakosti:
“Ukinitev okrajev” => Ukinitev tega, da se mandati dodeljujejo tudi zgolj na osnovi rezultatov v okrajih.
Ukinitev volilnih enot in ukinitev porazdeljevanja mandatov po strankah.
Ena volilna enota in dodeljevanje mandatov na osnovi največjega zbranega števila glasov.
Če bi praksa sledila teoriji iz Ustave, bi na osnovi 80. člena Ustave poslance volili s splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem. Vendar temu NI tako. Pojasnimo si interpretacije pojmov splošno, enako, neposredno, tajno. Razlago najdemo na strani Državnega zbora Volitve in volilni sistem:
Splošna volilna pravica pomeni, da ima vsak polnoletni državljan pravico voliti in biti voljen.
Enaka volilna pravica pomeni, da ima vsak glas vsakega volivca enako vrednost – vsak volivec ima en glas in noben glas nima prednosti pred drugimi.
Volilno pravico državljani udejanjajo na volitvah, ki so lahko neposredne ali posredne, lahko pa so kombinacija obojih. Glede na to je tudi volilna pravica neposredna ali posredna. Neposredna volilna pravica pomeni, da volivci sami, brez posrednika glasujejo za člane predstavniškega sveta. Tako se v Sloveniji volijo poslanci Državnega zbora. Posredna volilna pravica pomeni, da volivci izberejo samo elektorje – predstavnike, ki potem izvolijo člane predstavniškega sveta. Tako se v Sloveniji volijo člani Državnega sveta.
O odločilnem vprašanju, kateri od kandidatov iz iste stranke bo ob številu dobljenih mandatov te stranke, ki jih je stranka dobila na ravni volilne enote, nato šel v Državni zbor in kateri ne, se odloča na ravni volilnih okrajev. V Državni zbor se uvrsti tisti od kandidatov iz iste stranke, ki je v svojem okraju prejel večji delež glasov kot njegovi tekmeci iz iste stranke v drugih okrajih te iste volilne enote, in tako vse do porabljenega števila dobljenih mandatov te stranke. Težava je v tem, da zaradi izpodbijanega 4. člena zakona, ki to dopušča, okraji po številu volivcev niso približno enako veliki, ampak so v praksi radikalno različni! Tako je imel na volitvah leta 2014 na primer največji okraj kar 3.73-krat več volivcev od najmanjšega. To pomeni, da glas volivca v najmanjšem okraju šteje 3.73-krat toliko kot glas volivca v največjem okraju. Drugače povedano, pri izbiri, kateri od med seboj tekmujočih kandidatov iz iste politične stranke bo osvojil konkretni mandat, za katerega se potegujejo, ima en volivec skoraj štiri glasove, medtem kot ima drugi le enega. To je eklatantna – in obenem šokantna – kršitev enakosti aktivne volilne pravice, ki v demokratičnih državah nima primere in se v nobeni tovrstni državi ne bi smela zgoditi, ali pa država, ki takšno kršitev uzakonja, ni demokratična. Ne priznava namreč osnovnega načela demokratične ureditve, da na volitvah vsakemu državljanu – ne glede na družbeni, ekonomski, socialni, spolni, rasni oziroma kakršenkoli drug status, kot je npr. kraj bivališča – pripada le po en glas (»one person one vote«).2 Takšna eklatantna kršitev osnov demokracije oziroma volilne pravice kot temeljne človekove pravice se je v Sloveniji vlekla celo več kot dvajset let. To je v 21. stoletju za državo, ki naj bi bila demokratična republika, nedopustno in žal tudi sramotno.
Da lahko povsem razumemo, o čem Jaklič govori, je treba razumeti, kako volilni sistem deluje, kaj so volilni okraji, kaj so volilne enote, kaj so mandati, kako se določajo mandati na ravni volilnih enot in kako na ravni države. To je razloženo s konkretnimi primeri v poglavjih spodaj.
Mandat
V splošnem je mandat pooblastilo za opravljanje določene funkcije v kakem organu. Pri državnozborskih volitvah v Sloveniji je mandat pooblastilo za opravljanje funkcije poslanca v državnem zboru. Poslanec je predstavnik ljudstva v Državnem zboru RS, ki šteje 90 poslancev. V kakšni meri ljudstvo tudi zares predstavlja, je druga tema.
Volilne enote in volilni okraji
V Sloveniji imamo deset volilnih enot:
Od osmih večjih volilnih enot je vsaka razdeljena na 11 volilnih okrajev. Vsaka volilna enota po zaključku volitev prispeva v državni zbor po 11 poslancev. Skupaj prispevajo 88 poslancev.
Dve volilni enoti sta posebnost in sta hkrati tudi volilni okrožji. To sta italijanska in madžarska narodna skupnost. Vsaka od njiju prispeva v državni zbor po enega poslanca. Skupaj prispevata 2 poslanca.
Članek pretežno obravnava 8 večjih volilnih enot.
Politične stranke v vsakem od 88 volilnih okrajev nastopajo s po enim kandidatom. Volivci volimo v zgolj v enem od 88 volilnih okrajev, po enega od vseh kandidatov. Leta 2018 smo recimo v splošnem volili po volilnih okrajih po enega izmed kandidatov iz 28 list. Tega leta so obstajale tudi izjeme – stranke, ki v določenih okrajih niso imele svojih kandidatov.
Volilne enote in volilni okraji bi morali biti praviloma po velikosti volilnih upravičencev precej podobni. V kolikor niso, so glasovi volivcev različno težki = različno vredni = različno vplivni. Dr. Boštjan Rogelj v dokumentu Ureditev volilnih enot v državnozborskem volilnem sistemu pojasnjuje, kako je prišlo do večjih razlik med velikostmi okrajev:
Prvotno je bilo predvideno, da bodo vsi volilni okraji imeli približno enako število prebivalcev/volivcev (od 20.444 do 24.986 prebivalcev). Nazadnje je bil zaradi pritiska politikov sprejet sklep, da se pri njihovem oblikovanju upoštevajo geografska zaokroženost in skupne značilnosti ozemlja (Ustavno sodišče, 1992)
Sledita 2 mapi Slovenije z indeksi velikosti volilnih okrajev po številu volivcev, kjer je razvidno, da se ta velikost pretirano razlikuje.
Indeks velikosti volilnih okrajev leta 2011
Indeks velikosti volilnih okrajev leta 2019
Potek štetja glasov na volitvah in dodeljevanje mandatov kandidatom
Ko se glasovanje po vseh okrajih konča, se začne štetje glasov, nato pa dodeljevanje mandatov, ki pa ni realizirano tako, da bi jih dobili tisti, ki dobijo največ glasov, ampak so stvari precej bolj komplicirane.
Po končanih volitvah volilni odbor na vsakem volilnem okraju prešteje glasovnice in poroča rezultate v svojo volilno enoto.
V volilnih enotah se za vsako stranko posebej sešteje, koliko glasov skupaj so dobili njihovi kandidati v vseh 11 volilnih okrajih, ki spadajo pod eno volilno enoto.
Nato se razdeli mandate na ravni volilnih enot tako:
Izračuna se Droopov količnik, ki določa, koliko glasov mora zbrati stranka, da dobi en mandat.
Droopov količnik se izračuna tako:
Število vseh poslanskih mandatov v eni enoti je v našem primeru 11.
Konkreten primer za volitve leta 2018:
V volilni enoti Kranj je glasovalo 115062 volivcev.
SDS je dobila 28.958 glasov, LMŠ 20.108 glasov, NSi 10.550 glasov, itd.
Droopov količnik je 115062 / 12 = 9588,5. Zato je npr. SDS dobila 3,02 mandata, LMŠ 2,097 mandata, NSi 1,1 mandata.
Vidimo, da ne dobimo celih številk. Številke se zaokroži navzdol, saj lahko poslanec dobi zgolj 1 mandat in ne 1,1 ipd. Viške se potem obravnava na državni ravni na drug način.
Na ravni volilnih enot se podeli toliko mandatov, kolikor dopušča Droopov sistem. Ostale mandate se podeli na osnovi D’hondtovega sistema na ravni cele države, oz. na ravni vseh volivcev.
Razdelitev mandatov na državni ravni po D’hondtovem sistemu:
Po D’Hondtovi metodinajprej razvrstimo stranke po vrsticah, po stolpcih pa njihove glasove delimo najprej z 1, potem z 2, potem s 3, potem s 4. To ponovimo tolikokrat, kolikor je volilnih okrajev (teh je 88). Dobimo tabelo količnikov. V tej tabeli potem poiščemo 88 največjih številk in jih posebej označimo. Za vsako posebej označeno številko, ki je v vrstici specifične stranke, dobi stranka po en mandat.
Za zgled vzemimo, da bi imeli takšno namišljeno situacijo:
4 stranke;
230.000 volivcev;
Stranka A bi dobila 100.000 glasov, stranka B 80.000 glasov, stranka C 30.000 glasov in stranka D 20.000 glasov;
Po Droopovem sistemu bi razdelili že več mandatov, preostalo pa bi še 8 mandatov, ki bi jih morali razdeliti med 4 stranke po D’hondtovem sistemu.
Rezultat bi bil, da bi stranka A dobila 4 mandate, stranka B 3, stranka C pa enega. To je prikazano v tabeli spodaj. Mandate v tabeli spodaj označuje znak ♠.
Delitelj
/1
/2
/3
/4
Število mandatov (preštejemo ♠)
Realna proporcija
Stranka A
100.000 ♠
50.000 ♠
33.333 ♠
25.000 ♠
4
3,48
Stranka B
80.000 ♠
40.000 ♠
26.667 ♠
20.000
3
2,78
Stranka C
30.000 ♠
15.000
10.000
7.500
1
1,04
Stranka D
20.000
10.000
6.667
5.000
0
0,70
Skupaj
8
8
Za primerjavo je na desni strani tabele še stolpec, ki prikazuje realno proporcijo, ki se izračuna po formuli
Npr. pri stranki A je
D’Hondtova metoda velja za eno najmanj proporcionalnih izmed proporcionalnih reprezentativnih metod. Večjim strankam daje prednost pred majhnimi.
Sedaj vemo, koliko mandatov dobi posamezna stranka. Vendar kateri izmed kandidatov znotraj strank dobi mandat? Na to vprašanje odgovori zapis na strani https://www.us-rs.si/odlocitev/?id=113116:
Pravilo, da se mandati znotraj istoimenskih kandidatnih list dodeljujejo konkretnim osebam po njihovem relativnem uspehu v volilnem okraju v primerjavi s kandidati istoimenske liste v drugih volilnih okrajih (drugi odstavek 91. člena Zakona o volitvah v Državni zbor), izključuje možnost dodeljevanja mandatov po vrstnem redu, kot ga je na ravni volilne enote določil predlagatelj liste, in s tem zagotavlja odločilen vpliv volivcev na dodelitev mandatov iz petega odstavka 80. člena Ustave.
Povedano drugače, mandat stranke pripada tistemu strankinemu kandidatu v volilni enoti, ki je v svojem volilnem okraju dobil največji delež glasov.
Če sta dva kandidata dobila enak delež glasov, o izvolitvi med njima odloča žreb.
V zgornjih 5. točkah smo lahko videli, kako poteka štetje. Zdaj rabimo nek poenostavljen konkreten primer, na katerem si lahko dokažemo, da volitve niso v skladu s slovensko Ustavo.
Konkreten poenostavljen primer, ki prikazuje, da volivci pri volitvah v državni zbor nimamo enakovrednih glasov
Spodaj sta predstavljena dva primera razporeditve velikosti štirih volilnih okrajev znotraj ene volilne enote.
V obeh primerih velja:
Volivcev je 55.
VO1, VO2, VO3, VO4 so volilni okraji znotraj ene volilne enote.
Recimo, da v tem poenostavljenem primeru vsaka od N volilnih enot izvoli maksimalno 5 poslancev = razdeli 5 mandatov.
Imamo 2 stranki:
stranka zelenih
stranka rdečih
Stranka rdečih ima kandidate K1, K4, K6, K7.
Stranka zelenih ima kandidate K2, K3, K5, K8.
Volivci v obeh primerih volijo isto stranko, ne pa tudi istih kandidatov, saj s prerazporeditvijo volilnih okrajev kandidati ne nastopajo več na enakih mestih, kjer isti volivci volijo. V obeh primerih dobi zelena stranka 34 glasov, rdeča pa 21 glasov.
Droopov količnik =
= 55 / (5 + 1) = 9,16. Za vsakih 9,16 glasov dobi stranka 1 mandat.=> Zelena stranka bi dobila 3 mandate, rdeča pa 2 mandata.
Zanima nas, kako se porazdelijo mandati in kako na to vpliva posamičen glas volivca iz specifičnega volilnega okraja v primerjavi z glasom volivca iz drugega volilnega okraja.
V tabelah spodaj bo znak ♠ označeval mandate.
Poenostavljeni primer 1
Tabela prikazuje, koliko glasov in koliko % glasov so dobili kandidati znotraj volilnih okrajev.
Volilni okraj / kandidat
K1 (rdeči)
K2 (zeleni)
K3 (zeleni)
K4 (rdeči)
K5 (zeleni)
K6 (rdeči)
K7 (rdeči)
K8 (zeleni)
VO1 – 10 volivcev
80% = 8 glasov ♠
20% = 2 glasova
VO2 – 15 volivcev
80% = 12 glasov ♠
20% = 3 glasovi
VO3 – 10 volivcev
30% = 3 glasovi ♠
70%, = 7 glasov ♠
VO4 – 20 volivcev
15% = 3 glasovi
85% = 17 glasov ♠
Razdelitev mandatov
Spomnimo se od zgoraj… zelena stranka bi dobila 3 mandate, rdeča pa 2 mandata. Mandate je treba razdeliti med kandidate.
Upošteva se 91. člen Zakona o volitvah v državni zbor. Z liste kandidatov so izvoljeni kandidati po vrstnem redu dobljenega deleža glasov v skupnem številu glasov v volilnem okraju oziroma v skupnem številu glasov v dveh volilnih okrajih.
Od rdečih bi dobila mandat K1 (80% glasov) in K6 (70% glasov).
Od zelenih bi dobila mandat K8 (85 % glasov), K3 (80% glasov), K5 (30% glasov).
V tem primeru na srečo izpade vse OK – mandate so dobili tisti kandidati, ki so dejansko imeli proporcionalno gledano največjo podporo.
Ampak poglejmo si še en primer, kjer je situacija drugačna in je razvidno, da volivci nimajo enakovrednega glasu. Pri primeru 2 imamo situacijo, kjer volivci volijo kandidate iz iste stranke, kot v primeru 1, razporeditev okrajev pa je drugačna.
Poenostavljeni primer 2
Tabela prikazuje, koliko glasov in koliko % glasov so dobili kandidati znotraj volilnih okrajev.
Volilni okraj / kandidat
K1 (rdeči)
K2 (zeleni)
K3 (zeleni)
K4 (rdeči)
K5 (zeleni)
K6 (rdeči)
K7 (rdeči)
K8 (zeleni)
VO1 – 10 volivcev
80% = 8 glasov ♠
20% = 2 glasova
VO2 – 15 volivcev
80% = 12 glasov ♠
20% = 3 glasovi
VO3 – 10 volivcev
30% = 3 glasovi ♠
70%, = 7 glasov ♠
VO4 – 20 volivcev
15% = 3 glasovi
85% = 17 glasov ♠
Razdelitev mandatov
Spomnimo se od zgoraj… zelena stranka bi dobila 3 mandate, rdeča pa 2 mandata. Mandate je treba razdeliti med kandidate.
Upošteva se 91. člen Zakona o volitvah v državni zbor. Z liste kandidatov so izvoljeni kandidati po vrstnem redu dobljenega deleža glasov v skupnem številu glasov v volilnem okraju oziroma v skupnem številu glasov v dveh volilnih okrajih.
Od rdečih bi dobila mandat K1 (53,33% glasov) in K6 (45% glasov).
Od zelenih bi dobila mandat K8 (86,66 % glasov), K3 (60% glasov), K5 (55% glasov).
Sklep:
Od zelenih je K2 dobil 7 glasov, pa ni dobil mandata, K3 pa je dobil mandat s tremi glasovi, kar je 4 manj.
Ta konkretni primer dokazuje, da imajo volivci iz okraja VO2 večjo vrednost glasu, kot volivci iz okraja VO3.
Ne glede na to ali bi v volilnih okrajih upoštevali relativni delež ali absolutni delež glasov, ki jih dobi kandidat, bi bile volitve v razmerju volivec-volivec na ravni različnih volilnih okrajev neenakovredne.
Če bi upoštevali znotraj okraja absolutni delež glasov, bi imel K2 prednost pred K3, ker je dobil 4 glasove več. Ampak če bi K3 hotel premagati svojega kolega znotraj stranke zelenih, bi moral dobiti vsaj 7 glasov, kar pa bi bilo nemogoče, ker ima njegov volilni okraj zgolj 5 volivcev.
Naš volilni sistem je tako zakompliciran, da ne le, da ga ne razume povprečen volivec, ampak celo ustavni sodnik dr. Franc Grad napačno povzema informacije in trdi, da sprememba velikosti volilnih okrajev NE vpliva na spremembo enakosti volilne pravice.
14. Prof. dr. Franc Grad je prikazal zgodovinske okoliščine nastanka volilne zakonodaje. […]
Poudaril je, da je beseda odločilen neopredeljen pravni pojem, ki mu veljavna ureditev vsebino že določa, Ustavno sodišče pa bo moralo presoditi, ali je tako določena vsebina skladna z Ustavo. Po njegovem mnenju je izbira volilnega sistema tipično politično vprašanje, zato bi morala biti presoja Ustavnega sodišča čim bolj zadržana. Glede velikosti volilnih okrajev je poudaril, da bi bilo z vidika izvajanja volilne kampanje zaželeno, da so čim bolj enaki po številu volivcev, vendar pa to nima neposrednega vpliva na izvolitev kandidatov. Mandati naj bi se namreč delili na ravni volilne enote, zato naj bi se tudi enakost volilne pravice izražala na ravni volilne enote (in na ravni države kot celote); velikost volilnih okrajev naj bi bila z vidika enakosti volilne pravice popolnoma nepomembna.
Zadnja poved vsekakor ne drži, kar smo se lahko prepričali iz zgornjih primerov.
Rešitve
Spodaj so predstavljene tri možne rešitve, ki zagotovo niso edine možne. Zlasti zato ne, ker obstajajo veliko boljše rešitve od vodenja države preko vlade. Vlada za obstoj in upravljanje države ni potrebna. V okviru demokracije je npr. možno imeti tehnično vlado, brez strank. Prav tako demokracija – ljudovlada ni najboljša rešitev, saj se lahko z izglasovanjem večine zapostavlja pravice manjšine, ampak to ni članek o tem. V kolikor se ohranijo stranke in vlada, so spodaj trije predlogi za izboljšavo volilnega sistema, ki rešujejo trenutni problem volilne neenakosti (na strani volivcev).
Pri trenutno veljavnem sistemu ima od strank neodvisni kandidat zelo zelo majhno verjetnost, da bo izvoljen. Droopov količnik, po katerem se razdeljuje mandate, je namreč večji, če ima stranka znotraj ene volilne enote predstavnike po vseh volilnih okrajih. Če jih nima, se verjetnost, da dobi mandat, zmanjša. Ko pa nekdo kandidira neodvisno od strank, kandidira le v enem volilnem okraju, tako da po Droopovem količniku skorajda ne more dobiti mandata.
Pri vseh treh rešitvah spodaj bi imeli strankarski in od strank neodvisni kandidati enake možnosti tako pri kandidaturi, kot pri tem, da so izvoljeni. Pri prvi, ki je bila promovirana v mnogih medijih, je to sicer odvisno od izvedbe, saj bi lahko prišlo do centralizacije in manipulacije kapitala/medijev pri promociji kandidatov, kar pa bi pomenilo, da bi prišli iz “dežja pod kap”.
1. Ukinitev okrajev => Ukinitev tega, da se mandati dodeljujejo tudi zgolj na osnovi rezultatov v okrajih
Ministrstvo za javno upravo je novembra 2020 podalo predlog novele ZVDZ-D, ki govori o tem, da bi se volilni okraji ukinili. Tako so se v številnih medijih porodili prispevki o tem, da bo vlada odločala o ukinitvi volilnih okrajev. Delovno gradivo je dosegljivo dosegljiv tukaj in tukaj, pa še v arhivu tukaj in tukaj. 18.12.2020 v državnem zboru niso zbrali dovolj glasov, da bi se ukinilo volilne okraje.
Z manjšo skupino ljudi smo imeli sestanke na temo ustreznejšega volilnega sistema. Ob tem se mi je odprlo več vprašanj, o katerih se v medijih ni razpravljalo. Ob pozornem prebiranju Delovnega osnutka predloga novele ZVDZ in mnogih člankov v medijih sem ugotovil, da so mediji spustili ZELO POMEMBEN del, ki ga obravnava predlog o ukinitvi volilnih okrajev, na račun česar je prišlo do zmede. Preberimo natančno, kaj je napisano v predlogu z MJU:
Ureditev, kot se jo predlaga v tem predlogu zakona, bi pomenila doslednejšo izvedbo zahteve 80. člena ustave po odločilnem vplivu volivcev na dodelitev mandatov kandidatom tako, da bi se volilni okraji kot način uresničevanja pasivne volilne pravice ukinili in se ohranili le še na administrativni ravni. Volivci bi tako glasovali o celotni listi kandidatov v volilni enoti, uvedel pa bi se primerjalnopravno pogosto uveljavljeni relativni neobvezni prednostni glas.
V medijih ni bilo razprave o tem, kaj pomeni, da bi se volilni okraji ohranili na administrativni ravni. To pa je bistveni podatek, kar zadeva nevarnosti, ki jih lahko prinese centralizacija.
V resnici ne gre za ukinitev okrajev, pač pa za ukinitev tega, da se mandati dodeljujejo tudi zgolj na osnovi rezultatov v okrajih. Gre za to, da bi volilni okraji izgubili funkcionalno moč pri podeljevanju mandatov. Ukinitev okrajev je zgolj poenostavljen, slabo izbran izraz. Namreč, v administrativno tehničnem smislu (organizacija in logistična podpora) bi volilni okraji še vedno obstajali, kar so mi podrobno pojasnili na Ministrstvu za javno upravo.
Na Ministrstvo za Upravo sem poslal nekaj vprašanj in 20. 01. 2021 dobil odgovor na sledeče:
Ali bi volivci še vedno volili na istih mestih, kot doslej – na 88 različnih mestih?
Ali bi se glasovi še vedno preštevali na teh mestih, kot doslej?
Ali bi še vedno obstajalo 88 volilnih odborov, kot doslej?
Kaj točno obravnavate pod pojmom ukinitev volilnega okraja? Imate s tem v mislih zgolj ukinitev funkcije predstavitve zgolj 1 kandidata z liste?
Iz odgovora, ki je na voljo v dokumentu pdf (in pod tem odstavkom), je razvidno, da št. 88 ni najbolj pravilna navedba, saj je volilnih mest in volilnih odborov nad 3000 in so zgolj pogrupirani v 88 volilnih okrajev. Po definiciji s strani Državne volilne komisije je volilni odbor organ, ki na dan volitev vodi glasovanje na volišču ter po končanem glasovanju ugotovi izid glasovanja na volišču.
Bistvo je, da bi volivci še vedno volili na več kot 3000 različnih mestih, kot doslej. Ker bi še vedno delovalo tudi nad 3000 volilnih odborov, to pomeni, da bi se tudi glasovi še vedno preštevali na teh mestih, saj to sodi v administracijo volilnega odbora. Preštevanje na več mestih je pomembno zlasti zato, da se zmanjša verjetnost korupcije (goljufij) pri preštevanju glasov.
Kaj bi bilo drugače, če bi bil ta predlog sprejet? Volilni okraj ima sedaj (leta 2021) funkcijo, da lahko volimo izključno 1 kandidata z liste 1 stranke in da se mandati podeljujejo tistim kandidatom v volilni enoti, ki so v svojih volilnih okrajih dobili največji delež glasov. Prednost bi bila, da bi volivec volil kogar bi želel ali pa stranko. Sedaj lahko volimo zgolj 1 poslanca z liste, v naprej določenega. Po novem bi lahko volili katerega koli poslanca s katere koli liste.
Nevarnost: centralizacija in zloraba moči pri odločanju
Določena vrsta centralizacije bi lahko demokraciji nevarna. Predlog novele je, da se odločanje iz 88 volilnih okrajev centralizira na 8 volilnih enot. Ker bi se volilni okraji na administrativnem nivoju ohranili, ne bi prišlo do večje verjetnosti goljufij pri preštevanju glasovnic. Ta nevarnost centralizacije bi torej bila odpravljena. Druga nevarnost centralizacije bi lahko bila močnejša manipulacija kapitala/medijev pri promociji kandidatov. Ta del po mojih podatkih še ni rešen (pojmov promocija, reklamiranje, oglašanje, izpostavitev v zgoraj omenjenem gradivu predloga novele ZVDZ ni).
Po predlogu novele ZVDZ-D bi bilo na zadnjih državnozborskih volitvah leta 2018 na glasovnici 28 list in 308 kandidatov. Do zdaj se je v vsakem volilnem okraju promoviralo zgolj po 1 kandidata iz vsake stranke. Ključno vprašanje je, kako bi to promoviranje izpadlo v primeru sprejema novele ZVDZ-D.
Doslej je bilo vsaki stranki v interesu, da vsakega kandidata promovira enakovredno, saj je vsakega promovirala (na jumbo plakatih ipd.) zgolj v 1 volilnem okraju. V kolikor bi po novem promovirali vse kandidate v vseh okrajih, je zelo vprašljivo, če bi bil vsakdo deležen enakovredne promocije. Lahko bi se nekatere povsem zapostavljalo. Tudi mediji bi imeli večjo moč, saj bi lahko promovirali pretežno tiste kandidate, ki bi jim bili bolj v interesu. Tako v končni fazi ne bi dosegli, da bi imeli volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom. Odločilen vpliv bi imeli mediji. Drži?
80. člen Ustave RS določa, da mora imeti volivec odločilen vpliv na dodelitev mandatov. Po “ukinitvi volilnih okrajev” bi bila porazdelitev odločilne moči volivcev enakomernejša, centralizacija pa bi prinesla večjo kompleksnost volilnega lista in verjetno večjo možnost medijskih manipulacij.
2. Ukinitev volilnih enot in ukinitev porazdeljevanja mandatov po strankah
Za razliko od rešitve zgoraj, kjer bi se “ukinilo 88 volilnih okrajev”, bi se pri tej rešitvi ukinilo 8 volilnih enot. Volilni okraji bi prevzeli funkcijo volilnih enot.
Sistem podeljevanja mandatov bi bil manj kompleksen in zato večini bolj razumljiv. Odpadla bi potreba po Droopovem količniku in D’Hondtovi metodi.
V trenutno veljavnem volilnem sistemu se mandate najprej razdeli po strankah. Volitve kandidatov bi morale biti neodvisne od strank, sicer imamo t.i. “strankokracijo”. Imejmo v mislih, da Ustava Republike Slovenije volitve omenja v več kot 10 členih, vendar prav v nobenem od teh niso omenjene stranke.
Po tem predlogu bi se v vsakem volilnem okraju direktno podelilo mandate tistim kandidatom, ki bi zbrali največ glasov.
Pri tem, med kolikimi kandidati bi lahko izbiral volivec, imamo tri izključujoče se opcije:
Vloga strank bi lahko parcialno ostala in sicer v smislu, da bi se v vsakem volilnem okraju še naprej volilo zgolj po enega kandidata iz ene stranke. Tako, kot že v sedanjem sistemu, je prednost te opcije ta, da se volivcu ni treba ukvarjati z raziskavo (programa) vseh kandidatov iz vseh strank. Dobro bi bilo, če bi bil poudarek na programu in referencah kandidatov, ne na programu stranke, kjer lahko izstopa mnenje parih veljakov. Mandatarji bi v končni fazi morali odločati demokratično – neodvisno od stranke, kateri pripadajo. Volivci bi lahko pred volitvami prejeli na dom fizično pisno gradivo (volilno obvestilo), v katerem bi bil v več odstavkih predstavljen (program) vsak(ega) kandidat(a) .
Druga opcija je, da bi se vse kandidate pravično promoviralo po vseh okrajih in bi lahko volili katerega koli iz katere koli stranke. Prednost te opcije je, da bi lahko vsakdo volil svojega priljubljenega kandidata, ki mu najbolj zaupa, ne glede na to, iz katerega volilnega okraja bi bil. Slabost te opcije je, da bi se najverjetneje morali izogniti fizičnemu gradivu s predstavitvijo vseh (nekaj sto) kandidatov. Za marsikoga bi bilo namreč preobsežno, hkrati pa bi narasel strošek gradiva (če bi vsako gospodinjstvo prejelo po eno gradivo na dom, bi bilo treba natisniti okoli 800.000 knjig). Lahko pa bi predstavili reference in program vsakega kandidata v elektronski obliki – na spletni strani.
Tretja opcija je združitev prvih dveh. Volili bi po enega kandidata iz ene stranke, v enem volilnem okraju bi bil predstavljen po 1 kandidat iz vsake stranke, volivec pa bi smel voliti v katerem koli okraju. S tem bi volivcem zagotovili pravico, da volijo kogar koli želijo, predstavitev kandidatov pa ne bi bila tako kompleksna.
Da bi vsak glas volivca štel enako, bi morali biti volilni okraji enako veliki po številu volivcev. Zelo težko je doseči, da bi se številke po okrajih natančno ujemale, saj se število ljudi po okrajih iz leta v leto nesorazmerno spreminja. Kljub temu pa lahko dobimo boljše rešitve od današnje, ko je največji okraj po številu volivcev cca 4x večji od najmanjšega. En primer, kako to urediti veliko bolje, kot je urejeno sedaj, je bil podan leta 2019 v delovnem gradivu Predlog sprememb območij volilnih enot in volilnih okrajev. V preglednici 7 na strani 21 je prikazana primerjava PREDLAGANE in VELJAVNE ureditve volilnih okrajev. Izvleček:
PREDLAGANA UREDITEV
VELJAVNA UREDITEV
Razlika med največjim in najmanjšim volilnim okrajem
5.814
23.749
Število volilnih okrajev, ki od povprečja odstopajo manj kot 15% (- /+ 15%)
86
40
Število volilnih okrajev, ki od povprečja odstopajo več kot 15% (-/+ 15%)
2
48
Število volilnih okrajev, ki od povprečja odstopajo manj kot 10% (- /+ 10%)
57
21
Pri tem je treba opozoriti še, da lahko v določenem primeru tudi razporejanje mej okrajev odločilno vpliva na rezultat volitev. To je v ZDA nekoč izkoristil Elbridge Gerry, po katerem so potem imenovali nepošteno prakso gerrymandering – v slovenščini volilno prikrojevanje ali volilna geometrija. Slednja opredeljuje začrtanje volilnih okrajev na način, ki je ugoden za določeno stranko, namesto sledenja nevtralnim geografskim načelom. Rezultati volitev so tako nesorazmerni z dejansko podporo strank. Zgled – https://www.youtube.com/watch?v=YcUDBgYodIE
3. Ena volilna enota in dodeljevanje mandatov na osnovi največjega zbranega števila glasov
Lahko bi v vsakem volilnem okraju volili vse kandidate iz vseh strank. Vsi kandidati bi morali biti po volilnih okrajih enakopravno promovirani. Volilni odbor bi po volitvah preštel glasovnice in rezultate poslal v eno in edino volilno enoto, kjer bi se vsi glasovi prešteli. Mandat bi dobilo 88 tistih kandidatov, ki bi zbrali maksimalno število glasov. Stranke ne bi imele pri razdeljevanju mandatov nobene vloge.
Imejmo v mislih, da Ustava Republike Slovenije volitve omenja v več kot 10 členih, vendar prav v nobenem od teh niso omenjene stranke. Volitve kandidatov bi morale biti neodvisne od strank.
Zaključek
Trenutni slovenski volilni sistem je:
Zakompliciran in ga po branju izjav ne razumejo niti vsi strokovnjaki, ki so na delovnih mestih, kjer bi bilo to pričakovano, saj s tem, ko komentirajo volilni sistem, odločilno vplivajo na naš celotni demokratični sistem.
Matematično in pravno dokazano v neskladju z Ustavo.
Tak, da nima vsak glas vsakega volivca enako vrednost. Zato je nepravičen. Nimamo enakih volilnih pravic.
Zahvala za navdih za pisanje članka gre Vladislavu Stresu, ki že vrsto let navija za to, da bi se sprejelo rešitev št. 2. Na spletni strani Gibanja za prenovo je podal več gradiva na to temo. V letu 2021 je sklical nekaj sestankov na to temo.
Hvala tudi ostalim sodelujočim na sestankih, ki so podali svoje vidike, razumevanje tega področja. Aljoša Širovnik Vičar, Maja Zakotnik, Mitar Milutinović, Jasna Martinjak, dr. Franci Demšar, dr. Stranko Strajn, Radmila Čučak in ostali.
V zvezi z volitvami je Mitar M. predlagal izboljšavo volilnega sistema na strani https://mitar.tnode.com/post/peer-to-peer-voting-scheme/. Njegova ideja je, da bi ga nadgradil v neke vrste socialno omrežje, v katerem vsak volivec določi delegate, katerih glasovi se bodo šteli, ko sam ne glasuje.
Slabosti volilnega sistema na državnozborskih volitvah v Sloveniji leta 2021 (približno 30 let po tem, ko je Slovenija postala republika):
Teža glasu med volivci iz različnih okrajev ni enaka. Razlike so tudi štirikratne. Pri izboru kandidata iz neke liste je imel leta 2018 volivec iz volilne enote Hrastnik npr. skoraj 4 x večjo težo glasu, kot nekdo iz volilnega okraja Grosuplje. Podrobnosti z dokazi.
S tem, ko se pri dodeljevanju mandatov uporablja Droopov sistem na ravni volilnih enot in D’Hondtov na državni ravni, imajo stranke z več glasovi vedno prednost pred tistimi, ki so dosegle manj glasov. Velike stranke so favorizirane, majhne diskreditirane. S tem ni zadoščeno enakopravnosti. Podrobnosti si lahko preberemo v diplomskem delu Vpliv volilnih sistemov na sestavo in delovanje parlamentov.
Že od nastanka Slovenije je kršeno Ustavno določilo, da imajo volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov. Tako bi moralo biti, pa ni. Dva argumenta:
Odločilen vpliv imajo v praksi vodstva strank, ne volivci. Tretji člen Ustave pravi: “V Sloveniji ima oblast ljudstvo”. Da bi smele stranke kakor koli odločati o vplivu na izbiro kandidatov, v Ustavi ne piše nič. Pa vendarle točno one nastavljajo kandidate na glasovnice. V razmislek: Ali ne bi bilo bolje imeti državo brez strank? Spodaj so vsi sestavki iz Ustave RS, veljavni leta 2021, ki se nanašajo na stranke in v nobenem nič ne piše, da volimo stranke in tudi ne, da smejo le te vplivati na izbor kandidatov. Voliti bi morali kandidate, katere hočemo za mandatarje, neodvisno od strank. Citati iz Ustave o strankah:
Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti člani političnih strank.
Funkcija sodnika ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon.
Funkcija državnega tožilca ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon.
Ustavno sodišče odloča: […] o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank;
Funkcija sodnika ustavnega sodišča ni združljiva s funkcijami v državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, ki po zakonu niso združljive s funkcijo sodnika ustavnega sodišča.
Volivec ne more glasovati za poljubnega kandidata, ki mu zaupa, ampak izključno za v naprej “vsiljenega” s strani stranke, katere član je. Če nekdo zaupa specifičnemu kandidatu iz stranke, to še ne pomeni, da zaupa vsem kandidatom, ali pa sploh da zaupa stranki. V vsakem od 88. volilnih okrajev so na listah različni kandidati. Npr. v volilnem okraju Hrastnik se voli iz stranke XY kandidata A, v volilnem okraju Grosuplje pa se voli iz stranke XY kandidata B. Kandidata A v Grosuplju ni možno voliti. Prednost tega načina glasovanja je, da se volivcu ni treba ukvarjati z raziskavo zgodovine in dejanj vseh kandidatov iz vseh strank. Slabost pa je, da tisti, ki imajo priljubljenega kandidata, kateremu zaupajo, zanj ne morejo voliti, ko ni iz istega volilnega okraja, kot oni sami. O rešitvah tega problema problema pišem v poglavju 2. Ukinitev volilnih enot in ukinitev porazdeljevanja mandatov po strankah članka Volilni sistem v Sloveniji ni v skladu z Ustavo.
Ni kumulativnega glasovanja (comulative voting). Volivec ne more glasovati za več kandidatov, ampak zgolj enega. V kolikor volivec zaupa več kandidatom, bi bilo pravilneje, če bi se njegov glas lahko proporcionalno razdelil med toliko kandidatov, kolikor bi jih obkrožil. Obstaja več vrst kumulativnega glasovanja. Prakticira se tudi pri izboru direktorjev v podjetju (glej tukaj in tukaj).
Volivec lahko podeli zgolj glas za to, koga hoče za mandatarja. Ni pa opcije, da bi izrazil, koga noče. Če imamo po Ustavi volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov, bi bilo pravilneje, da lahko izrazimo tako koga hočemo, kot koga nočemo. Ustrezno bi bilo tudi, če bi za volivca obstajala opcija “nihče od naštetih”, saj ni nujno, da je na kandidatni listi kdorkoli, čigar vrednote/program/… specifičnemu volivcu ustrezajo. Za primerjavo… če se nekemu dekletu predstavi 88 moških, ni nujno, da ji bo kateri koli všeč in prav je, da sme reči, da nikogar od njih ne želi za moža.
Pri štetju glasov lahko pride do goljufij. Štetje glasov v volilnem okraju izvede volilni odbor, katerega sestavljajo predsednik, parno število članov in njihovi namestniki. V tem odboru lahko v teoriji pride do korupcije oz. nepoštenega sodelovanja ter prerazporeditve glasov “svojim” strankam. Glasovnice namreč niso zaščitene, lahko se jih ponaredi, volivci pa po volitvah nimamo dostopa do njih. Možne so tudi druge goljufije. Zato bi morale biti vse glasovnice zaščitene pred ponarejanjem.
Transparentnost je pomanjkljiva. Nimamo javno objavljeno, katera glasovnica je povezana s katerim kandidatom. Idealno bi bilo, če bi imeli vse izpolnjene glasovnice skenirane in bi lahko vsakdo preveril preko spleta, ali je njegov glas štet tako, kot mora bit. Vsakdo bi lahko preštel in se tako prepričal, ali so bili v nekem volilnem okraju glasovi pravilno prešteti. Anonimnost glasovanja s tem ne bi bila izgubljena, saj na glasovnicah nimamo imen in priimkov volivcev, ampak zgolj številko glasovnice, za katero bi vedel zgolj volivec sam. Ob tem bi bilo potrebno zagotoviti, da bi bile naprave za skeniranje izpolnjenih glasovnic kvalitetne, preproste za uporabo, zanesljive, da ne bi prišlo do zamud pri objavi rezultatov. Težava, ki bi s to transparentnostjo nastala, pa je, da bi bilo potem lažje (oz. bi obstajala večja motivacija za) prodajanje glasov, ker bi lahko kupec glasu preveril, ali je nekdo res glasoval za to, za kar je plačal. Brez preverjanja tega ne more in zato je podkupovanje bolj tvegano, saj lahko vsakdo vzame denar, glasuje pa po svoje. Če ima kdo rešitev za ta problem, naj jo prosim podeli v komentarju.
Volilni sistem v Sloveniji je kompleksen in ljudem v povprečju skoraj gotovo nerazumljiv. Njegovo delovanje opisujem v članku Volilni sistem v Sloveniji ni v skladu z Ustavo. Način štetja glasov bi bilo možno poenostaviti, kar je opisano v članku med rešitvami.
Zaradi raznih (zdravstvenih/organizacijskih/…) problemov lahko pride do tega, da nekdo, ki bi rad volil, v določenem času ne more voliti, ali pa je začasno preobremenjen. V Sloveniji ni možno pooblastiti nekoga, da bi volil v našem imenu. Mitar. M. v članku Peer-to-Peer voting scheme opisuje izboljšavo volilnega sistema na način, da vsaka oseba določi delegate, katerih glasovi se štejejo, ko sam ne glasuje.
Med zakonodajnimi ukrepi so najpomembnejši naslednji: A.1.1. Spremembe zakonodaje o financiranju političnih strank in volitev, ki bodo zagotovile povsem transparentno in praviloma proračunsko financiranje političnih strank ter realno, primerljivo in celovito poročanje o finančnem poslovanju političnih strank in kandidatov, določile splošna pravila za absolutno dokumentirano in poenoteno vodenje računovodstev političnih strank, vzpostavile povsem jasne in precizne postopke nadzora in nadzornim mehanizmom omogočile učinkovito opravljanje njihovih nalog, vključno z uveljavljanjem predvidenih sankcij.
Po podatkih Policije najbolj izstopajo dejanja nedovoljenega jemanja in dajanja podkupnin, sledijo dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, dejanja nedovoljenega sprejemanja in dajanja daril za nezakonito posredovanje ter sprejemanja podkupnin pri volitvah zaradi kršitve proste odločitve volivcev.
Opomba: To ni članek o minusih prakse volitev, predstavitve kandidatov in medijskega favoriziranja nekaterih ter diskreditacije ostalih. Minusov na tem področju je še več.
Za konec naj izrazim še en plus volilnega sistema v Sloveniji. Volitve niso obvezne. Pri volilnem sistemu s tako hudimi pomanjkljivostmi je to poštena opcija – če človek na volitvah dobesedno ne more izraziti tega, kaj hoče, se lahko vsaj vzdrži. Po nekaterih drugih državah so volitve obvezne, npr. v Belgiji.
Voliti ali ne voliti?
Zaradi zgoraj navedenih pomanjkljivosti slovenskega volilnega sistema marsikomu ni smiselno voliti. Sam sem en od teh primerov, ko na več zaporednih volitvah nisem mogel glasovati na način, da bi lahko na glasovnici izrazil kar želim, hkrati pa bi bil moj glas upoštevan kot veljaven. Šel sem na volitve, dopisal svojo opcijo, slikal glasovnico in jo javno delil. Seveda kot takšna ni bila veljavna, vendar več kot to narediti nisem mogel, saj se po mojem vrednostnem sistemu nisem mogel opredeliti med opcijami na glasovnici.
Neopredeljene volivce skušajo nekateri nagovoriti k temu, da naj volijo, ker je to moralna odgovornost državljana in da je to nujno za demokracijo. To je logična zmota. Ideja, da je vzdržan glas glas za (neželenega) zmagovalca, je napačna. Kdor ne voli, nima na rezultat volitev absolutno nobenega vpliva (“niti v plus niti v minus”). Matematičen dokaz tega prikazuje slika (bistvo je označeno z zelenim okvirjem):
Poznan je kot “Godfather of Fitness”, oče fitnesa. Do svojega 15 leta starosti je bil sladkoholik in kar naprej bolan, nervozen, enkrat je enkrat je razmišljal o samomoru, drugič skušal celo ubit brata, mama ga ni mogla nikoli obvladovat. Čeprav je bil od glavobolov je bil že sit, je bil telesno presuh,… razlagal je (videoposnetek), da je bil tisti čas zanj pekel na Zemlji.
Preskok na drugo stran se je pri njem zgodil po obisku predavanja Paula Bragga. O slednjem Wikipedija pravi, da je dočakal 80 let, domnevno zaradi poškodb nastalih ob surfanju.
Po tem predavanju je Lalanne zamenjal svoj življenjski slog, postal zdrav in ljudem govoril, kako zdravo in dolgo živet. Kako lahko mladostnik uči, kako dolgo živet? No, če ne drugače, tako, da to uresniči sam. 96 let je daleč nad povprečjem.
En od njegovih posnetkov na youtubu, kjer poln entuziazma opisuje svojo življenjsko zgodbo:
Šali se, da si ne more privoščit, da bi umrl, ker bi to škodilo njegovem ugledu. Za moje pojme zares kvalitetno predstavljena, zanimiva in meni všečna zgodba. V 4. delu govor prevzame njegova žena (v domačem fitnesu, če se ne motim). LaLane si je za potrebe bolj učinkovite vadbe umislil veliko fitnes naprav.
Njegov moto: “Govori resnico, živi resnico.”
Prisegal je, da je za zdravje najbolj pomembna telesna vadba. Takoj za njo pa to, kaj ješ. Jaz bi rekel, da je poleg tega pomembno tudi, kako se počutiš (psiha).
Baje je naredil cca 1000 sklec v cca 20 minutah.
Tudi v svojih 90ih je treniral po 2 uri dnevno (vključno s hojo (še dobro, da vključno 🙂 )). Isto je bilo tudi na predzadnji dan njegovega življenja.
Koliko % ljudi umre zdravih? Nimam odgovora. Če ga imate, prosim pustite odgovor v komentarju.
Največ Slovencev umre zaradi bolezni srca in ožilja, potem zaradi novotvorb, potem zaradi zunanjih vzrokov umrljivosti, sledijo bolezni dihal in nato bolezni prebavil.
Zanimiv bi mi bil tudi graf, ki bi pokazal, koliko ljudi ima razne bolezni že tekom življenja, pa kolikokrat obiščejo zdravnika zaradi tega.
Bi ljudje začeli kaj bolj paziti na prehrano, če bi vedeli, kdaj se jim bodo najverjetneje začeli pojavljati hudi zdravstveni problemi, ki so zelo povezani z neustreznimi prehranjevalnimi navadami, neustreznim načinom priprave hrane, uživanjem konvencionalnih živil polnih ostankov pesticidov? Pa če bi vedeli, kako dolgo se bodo te bolezni vlekle in v kolikšni meri se bo poslabšala kvaliteta njihovega življenja? Ne vem…
Poglejmo, kaj pravijo pri konvencionalnem zdravstvu o boleznih srca in ožilja…
sprašujem se, kako bi bilo živeti v sistemu brez diktatorske oblasti
kot primer sodobnega sužnjelastništva podajam naš politični sistem zdravstva z obveznim cepljenjem
navajam koliko škode lahko nastane na račun samovoljne vladavine, zmešane z vero v avtoriteto (primer z več milijoni mrtvih) in (slepo) izvajanje njenih direktiv
podajam poti, načine kako iz sužnjelastništva
Tip v videu je zelo dobro razložil, kaj krepi sužnjelastniški sistem in kako se temu upreti. Ura in četrt predavanj.
Razmišljajmo skupaj v tej smeri…
Kaj je avtoriteta?
Ko masa ljudi nekoga spoštuje zaradi njegovega položaja, znanja, moči in mu na podlagi tega zaupa, da se bo v splošnem prav odločal, pravimo, da je avtoriteta. Tudi če je takšna oseba podla in (na skrivaj) dela proti ljudem, je še vedno avtoriteta. Nekdo je avtoriteta in ima velik ugled in vpliv, ali pa ni avtoriteta in tega nima.
Pri avtoriteti vpliv in ugled izhajata iz vodilnega položaja, moči, znanja. To je definicija tega pojma. Zakaj bi spoštoval delovanje nekoga zaradi moči, do katere je lahko prišel na podel način? Zakaj bi spoštoval delovanje nekoga zaradi titul, katere je lahko kupil? Zakaj bi spoštoval delovanje nekoga, ki ima goro znanja, pa ga zlorablja? Kdor to dela, se podreja in krepi potencial za sužnjelastništvo. Zato je vera v avtoriteto vera v legitimnost suženjstva.
Če poznaš pojem avtoritarnost, ne misli, da imam v mislih slednjega, ko pišem o avtoritativnosti. Medtem ko je avtoritarnost samovoljno vzeta oblika kontrole (vpliva), je avtoritativnost pasivna, dopuščena z druge strani. Oboje pa gre ponavadi z roko v roki s sužnjelastništvom… v formuli je potreben je le “ščepec vere” na eni strani in zadosti pohlepa/podlosti na drugi strani.
Ta članek ne govori o prednostih avtoritet, čeravno se le teh zavedam. Na račun mnogih avtoritet se ljudem bolje godi, po drugi strani pa na račun mnogih avtoritet nastajajo miniaturni sužnjelasntiški sistemi kamorkoli se obrnemo.
Kaj je vera v avtoriteto?
Začnimo s tem:
Brandon Bryant je bil upravitelj vojaškega letala (angl. drone operator), ki je na račun vere v avtoriteto med leti 2006 in 2011 pobil več kot 1600 ljudi. O tem pišejo številni članki, npr.:
Ko je Brandonu po več letih le kapnilo, da ne dela etično, je končno odstopil iz programa in v javnosti podal izjavo, da včasih niso vedeli niti tega, na koga streljajo. Ugotovil je, da je verjetno streljal tudi na nedolžne ljudi. Jaz se sprašujem, ali je sploh bil kdo, ki ni spadal med nedolžne. Kdo ga je k temu napeljeval/motiviral? Kot prvo bodisi psihopatski bodisi versko (niti nimam v mislih religij) iztirjeni vodje, kot drugo pa verjetno lastni pohlep po zaslužku. Brandon vojske ni služil pod prisilo, tako da tu ni šlo za avtoritarnost ali diktaturo vodij, zanj so bili le avtoritete, zato bi lahko odstopil “kadar bi želel”, če le ne bi verjel, da avtoritete delajo prav.
Zakaj je torej vera v avtoriteto lahko hud problem, ni treba več izgubljati besed. Treba pa je še razjasniti pojem verovanja oziroma vere.
Beseda vera je po mojih izkušnjah vedno problematična. Ljudje jo vedno različno razumemo, zato moram nekaj besed posvetiti temu. Če napišem neko trditev, ki vsebuje besedo vera, je verjetnost, da bo trditev napačno interpretirana premo sorazmerna številu različnih interpretacij vere. Teh pa je veliko več, kot jih beleži SSKJ. Slednji tej besedi pripisuje 10 različnih pomenov.
O ustreznosti potez avtoritete se ne bi smeli nikoli nehati spraševati. Pri veri v avtoriteto, kakršno imam jaz v mislih, pa tega ni. Vera v avtoriteto ni razglabljanje o verjetnosti ali ima avtoriteta prav ali ne, ampak 100% zaupanje. Vera je nekaj neracionalnega. Ko veruješ, se ne sprašuješ o dokazih. Kdor verjame v avtoriteto, verjame vsaki njeni besedi. Zato je vera v avtoriteto prostovoljno dopuščanje suženjstva. Ni nujno, da do tega pride, ampak vera v avtoriteto dopušča možnost, da do tega pride. Ko ima avtoriteta vernike, namreč lahko praktično dela kar hoče, če je pri tem dovolj pazljiva, da je (pravočasno) ne zasačijo. Svoj avtoritativni položaj lahko zlorablja in ustvarja razne sužnjelastniške sisteme (oblikuje npr. zakone, ki so narodu v škodo, njej pa v korist), katere ljudje mirno sprejmejo in neredko niti ne vedo, da se to dogaja. Tega je v gospodarstvu, zdravstvu, vojski, politiki ogromno.
Torej, ni problem avtoriteta sama po sebi. Problem je ljudska vera v avtoriteto na eni strani in možnost zlorabe te vere na drugi strani.
Cenim sposobnosti tiste avtoritete, ki krade, poneverja, manipulira, zavaja, odtujuje, razdira odnose,…, da zna vse to početi, pa jo navkljub temu spoštujejo, ji dovolijo imeti velik vpliv. Res cenim te sposobnosti. Ampak izvrševanje tega pa načeloma preziram. Preziram zlorabo sposobnosti. Sam zato nimam vere v nobeno avtoriteto, pa naj ima milijardo občudovalcev.
Najdejo se tudi etične, zgledne in pravične avtoritete in morda celo diktatorji, ki vladajo pravično, čeravno samovoljno in jim pripada oblast, kateri se morajo vsi podrejati. Ampak v to se v tem članku ne bom spuščal. Blagor ljudem, ki v nekom prepoznajo avtoriteto, vzgojijo vero vanj in imajo takšno srečo, da ta oseba tega položaja ne zlorabi, ampak deluje v korist ljudem tudi če/ko gre sama v minus zaradi tega. Blagor zato, ker imajo to srečo, ne zato, ker razvijejo vero.
Kaj je realna ločnica med ljudmi?
V politiki, religiji je nenehno prisotna težnja po “deli in vladaj”. S tem, da deli v tem smislu na žalost ne pomeni “pravično razdeli kos pogače”, ampak “nadziraj, razdeli na več delov, večjega (recimo polovico) pa vzemi zase in svoje kompanjone”. V politiki npr. imaš konstantno ljudi, ki hočejo razdeljevati ljudi na komuniste, socialiste, kapitaliste ipd. Pri religiji pa na primer med muslimane, kristjane,… S temi sistemi (komunizem, socializem,…) načeloma ni nič narobe, problem se pojavi, ko je treba filozofijo realizirati, živeti. V praksi kot jo jaz poznam, je uporaba besed kapitalizem, komunizem, socializem najpogosteje povezana z razdiranjem / razslojevanjem / vzpostavljanjem kaosa. Je na svetu vsaj ena država, ki bi bodisi ideje kapitalizma bodisi ideje komunizma realizirala tako, kot naj bi: etično, gospodarno, pošteno,…? Zelo dvomim. Imamo pa en kup sužnjelastniških sistemov.
Realna ločnica med ljudmi ni to, v katerega od realiziranih podsistemov suženjstva so integrirani, ampak to, ali verjamejo v avtoriteto. Tisti, ki verjamejo v avtoriteto, od nje prevzemajo ideje, na račun katerih nemalokrat sami iz sebe ustvarjajo sužnje.
Naloga je enostavna. Potrebovali boste ikono in datoteko. V datoteki autorun.inf boste računalniku dali navodilo, katero ikono naj uporabi za USB.
Potek:
1.) Odprite program za urejanje golega besedila in ustvarite novo tekstovno datoteko. Če uporabljate Windowse, lahko uporabite Notepad, oz. Beležnico. 2.) V datoteko zapišite 2 vrstici:
Namen tega članka je razdelati, kaj je kreg in kako se konstruktivno kregati, pokazati zakaj in kdaj je lahko koristen, s kom se je smiselno kregati, kakšne so lahko pozitivne posledice, kako lahko pri sporih pomaga mediator. Med drugim si boste lahko ogledali videoposnetek enega najboljših kregov. Članek je napisan izzivalno, rahlo provokativno, s čimer tudi tvegam, da bo tak bralec, ki je brezprizivno prikleščen na svoje razumevanje realnosti, prikleščen na svoje vrednote, odstopil še preden bo zajel celotno sliko. Pogumni bo ostal in se naučil kaj novega, kar bo afirmativno uporabil v igri življenja. Želite si ob sebi ljudi, ki se bodo znali kregati v dobrem vzdušju in sčasoma bodo prišli k vam. Najprej pa takšni, v kolikor še niste, postanite Vi.
Konstruktiven kreg vsekakor ne more rešiti vseh konfliktov (nestrinjanj), je pa odlično orodje, s katerim se lahko to poskusi napravit, ko imamo razumnega sogovornika ali vsaj človeka, ki nas spoštuje in ima rad.
Poglejmo nekaj trditev o kregu:
Kreg je zakon, je dober, pozitivno nemiren.
Med kreganjem smo sproščeni.
Kreg je zanimiv, fantastičen.
Kreg je odrešujoč, izzivajoč.
Kreg je del življenja, zato ga ljubimo.
Kregati se je fascinantno.
Jeza je pozitivna, prinaša koristi.
Sarkazem je prijeten, poniževanje in psovke pa so seksi.
Kreg je prijeten pogovor, lahko ravnodušen ali pa oster.
Kreg prinaša same dobre stvari, po koncu le tega imamo partnerico/partnerja (sogovorca) še bolj radi.
Vas tole zgoraj kaj sprovocira? Bi kaj dodali? No, kakorkoli, mene izzove človeška neumnost, ki kregu strogo pripiše le spodnje:
Kreg je beda.
Kreg krha medsebojne odnose.
Kreg je negativen.
Kdor se krega, je otročji, nezrel.
Kregati se je neumno, to je le podaja pink-ponk žogice, kjer želita obe strani z močjo premagati in onečastiti sogovorca.
Kregu se je najbolje izogniti ali pa ga čimprej prekiniti.
Vse zgornje navedbe v alinejah o tem, kaj kreg je, so napačne. Človek, ki se ne zna kregati konstruktivno, ta mu pripiše slabe lastnosti. Človek, ki ni imel nikoli priložnosti kregati se na “zdrav” način, ker ni naletel na primerne osebe, ali pa ima sam osebnostne pomanjkljivosti, ta lahko kreg opredeli za “črn”, slab. Lahko se najde tudi nekdo, ki zna kreg uporabljati za izkoriščanje ljudi (v negativnem smislu) in mu bo vedno pripisal samo dobre lastnosti. Odvisno je od tega, kakšne koristi bo imel človek od krega, kako bo besedo v neki situaciji opredelil. Beseda kreg ni sama po sebi niti pozitivna niti negativna, je nevtralna. Celo nekonstruktiven kreg ni nujno absolutno slab, saj neredko skuša nekdo z njim odpraviti nevšečnosti.
Nekaj ljudi sem povprašal, kako dojemajo kreg, kako se počutijo ob tem in kako bi ga opisali, opredelili. Je slab ali dober ali je odvisno od situacije in človeka? Odzivi so bili različni, mnenja različna. Nekateri najdejo primere v življenju, ko so se kregali konstruktivno s konstruktivnim sogovorcem, nekateri pa jih preprosto ne najdejo. Hja, res škoda… in ni čudno, da je potem na svetu tolikokrat slišati: “ne kregaj se!”. Jaz bi raje rekel: “Izpopolni svoje vrline in metode asertivnega kreganja.”
Takole se je pošalil moj kolega P.A.:
itak da je konstruktivno to da se ukvarjaš z debatami o mrtvih, oz. o praznikih za mrtve … edino kar je še bolj konstruktivno je da se s Turkom kregaš 😉 hehe… p.s.: prizanesi mojim mislim, ker se jih že spominjam kot mrtve
Če hočete biti srečni v kregu, imam rešitev za vas – nehajte biti nesrečni. Ampak kako to doseči? Treba je prakticirati, se naučiti, kaj so emocije (predvsem tiste, ki so navadno prisotne pri kregu), zakaj se pojavijo, kako nam lahko koristijo, kako lahko z njimi delamo, jih spreminjamo, kako dobimo kontrolo nad njimi. Ni dovolj, da o tem le beremo, to moramo inkorporirati v svoj čustveni svet. Spoznati je treba, kaj je ego in približno kako deluje. Treba se je naučiti sporočati čustva, razviti sposobnost verbalizirati jih in primerno izraziti, hkrati pa da živeti v ravnotežju z njimi. Naučiti se je treba komunicirati, razsodno razmišlajati, sprejemati drugačne poglede na svet.
Ljudje, ki kregu niso dozoreli in/ali imajo preveč slabih izkušenj z njim, imajo lahko kreg apriori izključno samo za negativen. Njihove asociacije na kreg so tako neprijetne, da postanejo “nepravični do krega” in mu pripišejo negativen predznak. Neredko v svetu, ki sem ga spoznal, kreg spremlja slabo počutje. Zato jim naj bo pol oproščeno.
Kreg je lahko prežet s humorjem. En najboljših kregov je npr. potekal med Božičkom in Dedkom mrazom. Oglej si spodnji videoposnetek.
(Slon in Sadež – Rap Spopad: Božiček in Dedek Mraz)
Na naše vedenje, stališča, samopodobo so zelo verjetno neposredno vplivali naši starši, zato je vredno pogledati, kakšne nalepke so nam prilepili v otroštvu in kakšna je bila naša interakcija z njimi. Otrok ponavadi še ni sposoben kvalitetnega krega in nekateri starši otrokom, med katerimi se vname prepir, jezno sporočajo “nehaj se kregati”. Otrok lahko glede tega staršu zaupa in vzame za zdravo to, kar ga uči. V takih primerih starši namesto da bi jih učili asertivne komunikacije, zavirajo sposobnosti razumevanja in konstruktivnega krega. Kak otrok je morda od staršev prejel kritiko, da je nagajiv, prepirljiv, sebičen, nemogoč, smešen, zabit. To so mu morda rekli v afektu, ko so bili slabe volje, razburjeni, jezni. Otrok pa si je te opazke zapomnil in tako asociiral kreg na nekaj slabega, hkrati pa je bil nezadovoljen, ker je globoko v sebi čutil, da nekaj ni prav in je želel to popraviti. V njem je nastal potlačen konflikt. Bolje je, da otroke že od malega učimo, kako se konstruktivno kregati, da jih učimo asertivnosti. Več o njej preberemo v članku ASERTIVNOST – SINTEZA ODLOČNOSTI IN EMPATIJE v reviji Soutripanje. Izvleček:
Asertiven človek se zaveda svojih občutkov, interesov in potreb ter jih zna jasno izraziti, vendar tako, da pri tem upošteva druge in njihove potrebe; zna se postaviti za svoje pravice tako, da ne tepta pravic drugih ljudi; sposoben je poiskati kompromise, ko pride do konflikta ipd. To pa pomeni, da se asertiven človek zna tudi vživeti v druge. Asertivnost je potemtakem izraz odločnosti, nepopustljivosti in samozavesti (to je del, ki je izpostavljen v slovarjih), vendar tudi sočutnosti in odprtosti za potrebe, interese in omejitve drugih ljudi.
Običajno se kreg povezuje z jezo. Nekateri jezo povezujejo s slabim. Ampak jeza sama po sebi ni slaba. Jeza je čustvo, ki nam lahko pomaga ali pa škodi. Ko se naučimo z njo upravlajti (ne pravim, da je to za vsakogar lahka naloga), je lahko jeza zelo konstruktivno orodje. Naučiti se moramo biti asertivni.
Razčlenitev besede kreg, prepir, prerekanje
Če pokukamo v SSKJ, najdemo tam definiciji:
kreg
1. opominjanje, oštevanje: malo krega je včasih dobro
2. prepir, prerekanje: iz hiše se je zaslišal kreg
prepir – medsebojno izražanje nesoglasja z izjavami, mnenjem drugega, navadno glasno, ostro
Kaj je negativno ravnanje?
Negativno je vedno subjektivno opredeljeno (filozofski pojem). Negativno je, ko neupravičeno kršimo vrednote nekoga, čeravno ne bi smeli, ker to človeka ogroža, mu prinaša neprijetnosti. Je napak, če koga opominjamo, izrazimo nejevoljo zaradi tega, ker se po naših merilih nekdo neustrezno vede, nekaj napačno dela? Ne, povsem dostojno je. In to je kreg.
Kaj pa prepir? V prepiru gre za izražanje nesoglasja z izjavami in/ali mnenjem drugega. Prepir je ponavadi glasen, oster. Če je prepir oster, torej tak, ki izraža neprizanesljiv in strog odnos, potem verjetno ne govorimo o enakopravnosti. Ampak vprašanje je, v kakšni situaciji smo. Npr. če v nekem kolektivu veljajo določena pozitivna in vsem sprejemljiva pravila, da bi se ljudje dobro počutili, nekdo pa ta pravila krši, in kljub opozorilom nadaljuje z negativnim ravnanjem ter povzroča kolektivu škodo, je morda opravičljivo, da ga nekdo opozarja na strog način, dokler ne doseže pravice, in da ne prizanaša več njegovemu vedenju. Tak prepir je v bistvu pametno izrabljen. Tako kot imamo zgledne, imamo tudi nezgledne oblike prepirov.
Prerekanje je podobno prepiranju, le da ne gre za oster pogovor.
Nekateri ljudje niso pripravljeni popravljati svojih napak, ki zadevajo medsebojne odnose in skušajo ob kregu manipulirati ter prikazati, da je slab tisti, ki se prepira, oziroma želi predstaviti svoj vidik. Takim ljudem se “strokovno” reče pezdeti. So omahljivi in bojazljivi. Kako ne biti pezde? Enostavno, dopustiti je treba, da nekdo predstavi svoj vidik, ga poslušati, spremljati, ga skušati razumeti, se prilagajati,… dopustiti razumen kreg, dopusti razumno prerekanje. Glede prepira je stvar bolj delikatna.
Po moji logiki se nekateri ljudje v tako veliki meri navadijo na primerke, ki se ob kreganju vedno čustveno preveč vznemirijo (postane jim neprijetno, počutijo se ogrožene), da enostavno odklanjajo bilo kakšen kreg. S tem pa odklanjajo tudi marsikakšno rešitev, do katere bi lahko konstruktiven kreg pripeljal.
“Pravila” in namen konstruktivnega krega
Najti je treba tisto, kar ogroža naše potrebe, naše vrednote, kar povzroča frustracije. Najti je treba tisto, kar blokira naša pričakovanja.
Komunicirati je treba čimbolj tvorneje, čimbolj asertivno. Dopuščeno je tudi, da soigralci izvajajo kvazi intelektualni upor en proti drugemu in skladno s tem razvijajo boljšo in ustreznejšo obliko mišljenja. To je ideja brainstorminga, skupinske tehnike za generacijo čim večjega števila novih idej za rešitev določenega problema.
Spoznati je potrebno, kdaj se sogovornik šali in kdaj misli resno, spoštovati in kolikor se le da sprejeti je treba njegov način izražanja humorja. Včasih se kdo šali nekoliko napadalno, sarkastično. To je treba razumeti in tega ne jemati preveč osebno. Potem ne pride do ogroženosti.
Odnosi se ne krhajo med ljudmi zaradi krega samega, temveč zaradi tega, ker se nekateri ne znajo konstruktivno kregati. V kregu so lahko prisotne provokacije (izzivanje k razmišljanju) in celo navidezne žalitve, za katerimi stoji humor. Tak humor je večkrat viden kot ironija. Ironija je smeh bojevitosti in sovražnosti, cinizma. Ironija si privošči, zaničuje diskreditira in označuje, etikira drugega. Ironija hoče gospodovati, je neprizanesljiva. Humor je ponižen in usmiljen osvobaja, pomaga živeti. V kregu sme biti tudi ironija, ampak naj bo za to ironijo razumevanje in srce. Taka ironija je zgolj navidezna.
Imam izjemno visok IQ, zato se rad kregam z drugimi ljudmi z visokimi IQ-ji, ker ne delajo stvari po mojih predstavah. Občasno tudi spišem kakšen obsežen esej, poln literarnih struktur iz prejšnjega stoletja, po katerem me vsi občudujejo in hvalijo mojo veliko pamet, ker takih esejev še sam nisem nič razumel, ko sem jih spisal; ampak ženske za seks pa kljub temu ne dobim, razen številnih ponudb od praznoglavih kokoši, katere pa seveda ignoriram. Da ne omenjam, da sem se zadnjič sporekel z idiotom v javnem moškem stranišču. Imam namreč tudi nadpovprečno velik penis in se rad kregam z drugimi, ki imajo velike penise, ker se mi zdi, da ti poseksajo več žensk kot si jih jaz želim. To pa me seveda ne zaustavlja, da ne bi bil pokroviteljski do tistih z malimi penisi, ker v nasprotju z mano tudi ti po vsej verjetnosti veselo seksajo.
Dokopati se je treba do lastnega samouvida, zdrave samokritike.
Ne se posluževati bednih samovšečnih brezkompromisnih umikov, kjer vsakršno pravo razumevanje in čutenje sogovornika odpade.
Ne se posluževati takšne jeze, katere izhodišče je notranja napetost, namen pa diskreditirati, premagati, zatreti in ponižati, “zavezati jezik” “nasprotniku” v igri, ga osramotiti, mu zmanjšati osebno veljavo. Čeravno je takšno vedenje lahko tudi manever, ko imamo opraviti z neupravičeno škodljivimi ljudmi, ki jih drugače ne zmoremo ustaviti. Neredko pa ne gre za manever, temveč za obrambni mehanizem človeka, ki je pretirano krhek in se le navzven kaže močno s svojim ponosom. Takšen ponos je lažen občutek moči. Kakorkoli, če se napadalec poslužuje takih metod (zavedno ali podzavedno), mu gre oprostiti, če je njegov namen dober in če želi v osnovi izboljšati odnos, pomagati nasprotniku.
Osredotočimo se na skupne želje in cilje, ne na svoje. Naj bo kreg časten konstruktiven boj.
Trudimo se razumeti in začutiti soigralca/soigralce.
Ko naletimo npr. na osebe, katerih vzorci razmišljanja so ekstremno omejeni, je (po mojih izkušnjah) humor pravo, včasih celo »edino« (dokler nimamo kakšnih posebnih »nadnaravnih« sposobnosti) blažilno sredstvo pri nastopu krega, ki nekako sprosti akumulirano napetost pri sogovorcu.
Namen krega naj bo odpraviti nerazumevanje, izboljšati situacijo, zato v končni fazi lahko v kregu tudi uživamo, presežemo slabe občutke.
Po koncu krega naj bodo zmagovalci vsi.
Pri razreševanju sporov lahko pomaga mediator. Ko prihaja do sporov, se pogosto zaradi lastne vpletenosti ne uspemo trezno lotiti problema. Ko rešitve iz spora ne najdemo več, je čas, da se obrnemo na mediatorja. Vir: Studio 12 – produkcija ozaveščujočih multimedijskih vsebin: Pogovori: Mediacija – uspešno reševanje sporov (19.11.2007).
Kdaj se je skorajda nesmiselno kregati
To, kar naredi razmere dialoga kaotične, ni kreg, ampak samovoljna in nepopustljiva razhajanja sogovorcev v razumevanju, toleranci ter medsebojnem zaupanju. Ko se sogovorca brezprizivno in srborito zaprašita drug v drugega, v uničujoče ali navzkrižno diskreditacijska poračunavanja, se tudi razumna presoja in smiselna osebna samokontrola, jadrno in osramočena umakneta.
Če ob kreganju naletimo na sogovorca, ki ni vešč medsebojnih izmenjav nasprotnih misli in je zaciklan v logične zmote, je morda kreg bolje prekiniti in obrazložiti sogovorniku, zakaj se kreg prekinja. Človek, ki ne sprejema tuje resnice, ali pa ga ta ne zanima, bo intelektualni pogovor zlahka zamenjal za neprijeten kreg oziroma neprikladen prepir. Seveda nam bo težje verjel, če bodo njegove izkušnje drugačne, ampak zato nikar ne obupajte.
V enem od kregov z je šlo takole:
T: “Zakaj pa se kregata… zakaj se jezita?” Jaz: “Kdo je jezen, meni je to razpravljanje zanimivo in podajam svoja mnenja… zakaj pa misliš, da sem jezen?” T: “Ja, saj vidim, saj opažam. Stalno nasprotujeta en drugemu in si podajata pink ponk žogico ter hočeta zmagati.” Jaz: “Meni osebna zmaga v takem pogovoru nič ne pomeni, če želiš, imej svoje misli o tem. Zmaga je zame takrat, ko se jaz in moj sogovornik razumeva, ko jaz spoznam njegove misli in on moje. Takrat je zmaga za oba in to je zame zmaga.”
V knjigi Sotočja družinskih odnosov (Cveto Gradišar) preberemo:
Prepiri se najbolj podžigajo s čim bolj “macolastimi očitki” (nesmrtna baraba), z največkrat pavšalnimi in “brzovno počeznimi” obtožbami (totalna reva).
S postavljanjem največkrat nemogočih ali sramotno ponižujočih zahtev (zate sem kot “anorganska snov”, najslabši, ničvreden). Takrat poteka konflikt v pikro-jedkem stilu in na moč mrzovoljno ter še kako “neodjenljivo”! Sogovorca krivita ali zavračata krivdo drug na drugega. Pršeče nezaupanje samo še poglablja njune vrzeli strpne medsebojnosti, odpirajo se “katakombe nezaupanja”.
V kritičnih zakonih je ogrožena možnost odprtega, “častnega konstruktivnega boja”, ki bi osvetlil ter razrešil položaj in muke izgubljenega samospoštovanja, vrnil samozaupanje in upoštevanje medsebojnih občeveljavnih razlik.
Ni kreg tisti, ki naredi odnos slab. Slabi so vzroki, ki delajo odnos slab, kreg je le posledica in je orodje za razreševanje nesporazumov, odpravo napetosti. Neprijaznost in sovražnost pelje do pozicij skrajnosti. Potrebno je, da imamo dosti pogumnega osebnega poštenja in čuta za različnost potreb ali perspektiv sogovorca, sovražnost pa predelajmo v sebi. Frustracije ob kregu povzroči tisto, česar ne moremo razumeti, zato je dobro, da se trudimo čimbolj razumeti in to lahko dosežemo tekom krega. Nekonstruktivno je, če se sogovorec tekom krega oddaljuje od “objektivne” resnice in se poslužuje zamer, odklonilnosti, neosnovanih kritik, pretirane jeze, poskusov pripraviti drugega, da se bo čutil krivega, tudi če krivda ni na njegovi strani…
Manipulativni zahrbtni bojazlivec se lahko s konfliktnega terena umakne, pozneje pa sogovorca zahrbtno graja, ošteva, prelaga krivdo nanj, samovoljno podaja sodbe o njem,… Tako v resnici kaže svojo čustveno ogroženost in prikrajšanost (pravo ali domnevno). S tem lahko išče izgovore, da bi ustregel svojemu ranjenemu malemu egu. Sočasno pa z opuščanjem možnosti soočenja z bistvom problema opušča možnost, da se ugotovi kaj je predmet problema in kaj rešitev. Takšni umiki so neodgovorni in nezreli, čeravno jih lahko nekdo inteligentno izrabi, da zmanipulira druge poslušalce, da verjamejo njegovim lažem. Včasih to kdo dela zaradi resnih duševnih problemov in ni sposoben delovati bolje.
Ugotovil sem, da se ljudje, ki želijo vedno zmagati in poraziti “tekmeca” (sogovornika vidijo v tej luči), veliko lažje ob kregu počutijo neprijetno. Zame je kreg umetnost. Kreg s kopico neprijetnih občutkov pa je sranje. Tak človek bi moral malo bolj uravnovesiti svoje telesne tekočine.
P. Nadino Conte o tem ZAKAJ KRIČIMO?
Nekoč je učitelj vprašal svoje učence: Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni?
Učenci so razmišljali nekaj časa: Zato ker zgubimo potrpljenje – je odgovoril eden izmed njih – zato kričimo. Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe? je vprašal učitelj, – ali ni mogoče govoriti potihem – nalahno? Zakaj kričiš, ko si jezen? Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja.
Končno je razložil: Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuna srca zelo oddaljita. Zato morata kričati eden na drugega, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati. Čimbolj sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med njima velika.”
Nato je vprašal učitelj: Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Si ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuna srca sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna. Učitelj je nadaljeval: Kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta niti šepeta. Se gledata in to je vse. Tako sta dve osebi, kadar se ljubita.
Potem je nadaljeval: Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo; ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da ne boste našli več poti nazaj.
NASVET svetovalca od neznanega avtorja (vic)
Samo nekaj let sta bila poročena in zgodilo se jima je tisto, čemur se uspejo izogniti le redki … Samo kregala sta se se. Skregala sta se okoli najbolj banalnih vsakdanjih stvari in potem sta oba dolgo kuhala mulo in na koncu spoznala, da tako ne bo šlo več.
Odšla sta sta v svetovalnico k zakonskemu terapevtu. Ko sta vstopila v ordinacijo, ju je psihiater prijazno sprejel. Ponudil jima je dva mehka udobna naslonjača in potem je sedel nasproti njima in ju vprašal, v čem je problem.
Mož je žalostno sklonil glavo. Ni vedel, kaj naj reče … Potem se je usulo. Kot bi se ulila najhujša poletna ploha s točo in grmenjem. Žena je naštevala na dolgo in široko, kaj vse je narobe z njunim zakonom. Zakaj se ona ne počuti dobro v njem. Kako je ona njemu podarila svoja najlepša leta.
Kakšnih dobrih deset minut je trajalo vse skupaj in drlo je kot plaz. Potem je zakonski svetovalec čisto počasi vstal. Ležerno je prehodil tri korake do nje. Spustil je roke na njena ramena in jo privzdignil, da je vstala. Nežno jo je začel poljubljati na usta in po vratu in spet na usta in potem jo je narahlo potisnil nazaj na njen sedež.
Žena je obsedela. Brez besed. Svetovalec je strmo pogledal moža, ki ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo. Da je ona tiho. Da se je nehala kregati. Potem je svetovalec pogledal moža v oči in rekel, poudarjajoč vsako besedo posebej: “VAŠA ŽENA POTREBUJE TO VSAJ DVAKRAT NA TEDEN …”
Mož je nebogljeno prikimal in odgovoril: “Lahko vam jo pripeljem ob torkih in četrtkih …”