Verjamem ni enako verujem
Obstaja razlika med verjamem in verujem. Verjamem načeloma temelji na verjetnosti. Verujem nima z verjetnostjo nobenega opravka.
V slovenščini ima po SSKJ pojem verjeti več definicij. V nekaterih definicijah je verjetje opisano kot prepričanje, v nekaterih pa kot sprejetje nečesa za resnično. Posledica tega je precejšnja konfuznost pri opredeljevanju tega, kaj vernik sploh pomeni.
V matematiki je verjetnost opredeljena kot število, ki izraža možnost, da se bo določen dogodek zgodil. Verjetnost meri razmerje med številom ugodnih izidov za določen dogodek in skupnim številom vseh možnih izidov, pod predpostavko, da so vsi izidi enako verjetni. Če nečemu verjamemo na osnovi matematične verjetnosti, smo, če sledimo definicijam _______. Nismo verniki, pač pa skeptiki.
Praviloma bi morali reči, da je vernik tisti, ki v nekaj verjame na osnovi matematične verjetnosti, ki se jo poveže s prepričanjem, “verovnik” pa tisti, ki ima vero in veruje na osnovi občutka in / ali nekega duhovnega razloga. Vendar beseda “verovnik” ne obstaja, zato je izziv razložiti to, kar hočem razložiti, še nekoliko večji.
Obstajajo dogodki, ki jim je težko ali celo nemogoče pripisati verjetnost. Razlogi za to so lahko pomanjkanje podatkov, kompleksnost dogodka ali filozofske in metodološke omejitve. Nastanek vesolja in obstoj Boga sta primer takšnih dogodkov.
Izračun verjetnosti predpostavlja določeno stopnjo objektivnosti in dostopnost podatkov, kar pa pri vprašanju o obstoju Boga ni mogoče. Dogodki, kot je nastanek vesolja ali obstoj Boga, nimajo opazljivih ponovitev ali vzorčnega prostora, zato jim verjetnosti ne moremo pripisati. Takšni dogodki v filozofskem smislu presegajo naravni svet, kjer vladajo zakoni fizike in matematike, zato tudi naše poskuse racionalnega analiziranja presegajo.
Vera nima v osnovi nobene veze z verjetnostjo. To je težko prebavljivo kakemu ateistu, ki hoče dokazati nesmiselnost kakšne vere z opredeljevanjem verjetnosti obstoja Boga ipd. So stvari, ki razumsko niso dokazljive in katerim se ne da pripisati verjetnosti (dokler nisi vsemogočen, kot Bog, če ta obstaja) in Bog je ena takšnih. Verjetnost njegovega obstoja za človekovo doumevanje ni niti majhna niti velika niti sredinska niti nična niti stoodstotna. O njej se ne da povedati nič, je nedoločljiva. Lahko pa se to verjetnost snuje na osnovi ideoloških konstruktov in / ali nepoznavanja matematično opredeljenega pojma verjetnost… po domače povedano: se bluzi. To sem včasih počel sam, ker sem imel nek svoj nestandarden, nestrokoven pogled na pojem verjetnost. Včasih sem trdil, da je verjetnost obstoja Boga 50%, kar lahko drži le, če si po svoje definiraš pojem verjetnosti.
Versko prepričanje
“Versko oksimorovanje”
Beseda versko prepričanje je oksimoron.
Prepričanje je misel, ki je z logiko in izkustvi sinhron,
verskega aksioma pa ne more dokazati noben patron.
Biti prepričan, da obstaja Bog, to obstaja,
vendrar, kdor misli, da to je vera, (se samo)zavaja!
Vera iz ničesar racionalnega ne izhaja!
V verski nauk se brezpogojno iracionalno veruje,
avtoriteti da se moč, da nad vso pametjo modruje.
Tudi če njena duševnost v svetu blaznosti domuje
in tudi če z ravnanji vse nasprotno etiki dokazuje,
posiljuje, nateguje, olepšuje, kulturo iztrebljuje, si zgodovino izmišljuje…
važno je, da trdi, da z vsem tem vero izpoveduje,
tako že tisočletja v praksi marsikatera religija deluje.
Sovarček besed – izvleček iz SSKJ:
prepríčanje -a s (ȋ)
1. kar kdo glede na logiko, izkustvo upravičeno misli, sodi, da je resnično, pravilno: njegovo prepričanje, da hči še živi, se je po tem dogodku omajalo, utrdilo; domneva se je spremenila v prepričanje / izrazil je prepričanje, da bo stvar kmalu urejena; prišel je do prepričanja, da je edino tako življenje smiselno / živel je v zmotnem prepričanju, da to ni njegova dolžnost / to sem naredil iz prepričanja, ne iz strahu; po mojem prepričanju stvar ne bo tako lahka mnenju, sodbiaksióm -a m (ọ̑)
knjiž. temeljna resnica ali načelo, ki ne potrebuje dokazov: ne moreš biti na dveh mestih hkrati, to je aksiom; postaviti aksiom; matematični aksiomi; aksiomi filozofije; matematika temelji na sistemu aksiomov / ta trditev je postala že skoraj aksiom
Vernik veruje v obstoj Boga.
Ateist bodisi zgolj verjame bodisi verjame in hkrati veruje v neobstoj Boga.
Agnostik se glede stvari, katerim verjetnost obstoja ni moč pripisati, razumsko ne opredeljuje.
Resnični vernik v obstoj Boga veruje in za to ne potrebuje nikakršnih prepričanj, nobene logike. Lahko pa se zaradi boljšega počutja njegov racio glede obstoja Boga tudi ideološko opredeljuje. Takrat lahko govorimo o njegovih prepričanjih o obstoju Boga. Ampak kot že rečeno, to ni enakovredno veri v Boga.
Vera kot občutek / intuitivno sprejetje / duhovni nagib
Poglejmo tri pojme: zaupanje, prepričanje, vera.
Vera je brezpogojna notranja odločitev za sprejem ideje ali trditve, ki ne temelji na dokazih, logiki ali izkušnji. Ni posledica prepričanja (ker prepričanje je pogojeno z razumsko logiko in izkustvi), ampak izraz volje ali zaupanja v nekaj, kar presega razum. Dočim je lahko prepričanje zgolj racionalno, je lahko zaupanje tudi iracionalno, vendar še vedno pravilno. Vera se povezuje z verovanjem v nevidno, neznano ali v stvari, ki jih ni mogoče neposredno preveriti. Vera je lahko verska, filozofska ali osebna.
Vera v specifičnega Boga ni stvar razuma, ampak stvar bodisi občutka bodisi intuitivnega sprejetja bodisi duhovnega nagiba.
Veliko ljudi pravi:
»Imej vero.«
»Imam vero.«
»Nimam vere.«
Vero ne moreš razviti z razumom. Vera ni nekaj, kar bi gradil na preteklih izkušnjah ali znanju. Razum lahko razvije zaupanje, a ne vere. Podobno kot jablana lahko razvije jabolko, ne pa zrezka.
Um, zaljubljen v idejo, da je nekaj resnično zgolj zato, ker si tega močno želi, je sposoben ustvariti iluzijo vere. A to je zgolj iluzija. To je pobožna želja ali celo oblika miselne samoprevare.
Razum se ne opira na vero. Razum ne more imeti vere. Lahko ustvari le iluzije vere.
A srce… srce lahko ima vero. Nekdo ima lahko vero, ne da bi se tega zavedal. Nekdo misli, da ima vero, a je to morda le umska utvara. Vera ni nekaj, kar bi lahko dojeli z razumom; je nekaj globljega, morda čutnega / intuitivnega / duhovnega. Vera ni nekaj, kar bi lahko zgradil z mislijo. Vera je nekaj, kar čutiš. In izvor tega občutka ni misel, saj misel pripada razumu.
Prava vera ni v željenem izidu ali korformističnem prepričanju; je pristna, notranja gotovost, ki presega poskuse razuma, da bi predmet verovanja analiziral ali nadzoroval.
Tudi jaz imam vero. Vero vase. Imam vero v to, kar bom zagotovo storil, ne glede na vse, dokler ostajam zvest temu, kar sem.
Kdor pravi, da je vernik v Boga, pa tega ne čuti, ampak zgolj racionalizira, dejansko ni vernik. Pravi vernik v Boga je vsakdo, kogar prav noben argument in noben dokaz ne more prepričati, da “njegov” Bog ne obstaja ali da ni res karkoli, v kar veruje, ne glede na IQ / modrost / pamet / znanje in kvaliteto ter spretnosti svojega in sogovorčevega uma. Zato tudi ni smiselno poskušati s čistimi logičnimi ali znanstvenimi argumenti v kontra njegovi veri prepričati nekoga, ki svojo vero doživlja kot absolutno resnico – kot resnico, ki je v svojem bistvu odporna proti argumentaciji, ker sloni na duhovni izkušnji ali osebnem občutju ali intuitivnem sprejetju nečesa za resnično.
Dokazati Boga?
Čeprav zgleda zanimivo, retorično spretno, jasno, kar se ta dva možakarja v videu pogovarjata, vse skupaj bazira na logični zmoti.
Neskončnost ni racionalna, ni opredeljiva z raciom. Oba se pogovarjata o nečem, kar presega naše končne okvirje: o Bogu. Neskončnost ni nekaj, kar bi se dalo enostavno opredeliti z racionalnimi kategorijami. Je abstrakten pojem, ki pogosto izzove intuicijo in razum, saj presega končne in merljive okvire, ki jih običajno uporabljamo za razumevanje sveta. Skratka, oba sta skrenila, ker navkljub vsej inteligenci in znanju ne razumeta ali ne upoštevata osnove, da so stvari, ki so dokazljive in stvari, ki niso dokazljive.
Če bi bilo v obstoju vsega neskončno časa in neskončno vesolij (znanost ne ve, koliko jih je, to lahko zgolj ugiba), lahko teoretično v enem iz neskončne množice vesolij nastane eno (naše), v kateri se pojavijo ravno takšni pogoji, da se v njem morda lahko pojavi življenje brez vpletanja zavestne Božje entitete.
Vsak racionalni poskus racionalnega dokaza obstoja Boga je zgolj dokaz ignorance tega, ki dokazuje.