V lucidnih sanjah sem spoznal, da se moj um oklepa misli, ker je navajen, da mu dajejo neke vrste varnost. Saj mu jo, razen ko mu je ne. Ocenil sem, da se misli preveč oklepa in prišel do rešitve, jo izkusil in jo hočem zdaj nekako spravit v redno prakso. 
V teh sanjah sem bil v nekem neznanem sanjskem svetu, kjer sem videl, slišal in čutil, kot v realnem svetu. V tem svetu mojemu razumu ni bilo nič logično, nič smiselno, v ničemer ni prepoznal niti vzrokov niti posledic dogodkov. Vse je delovalo nedefinirano in čeravno je bilo morda, kdo ve, v nekem smislu vse sintropično, moj razum v tem ni videl drugega, kot en sam kaos. 
Moj analitični del uma se je znašel v škripcih. Rabil je nek smisel, neko oporno točko, za varnost, ampak tega ni in ni bilo. 
Kot bi recimo vozil avto in bi se vsa situacija iz enega monenta v drugega spreminjala (levi ovinek bi se spremenil v desnega; ravna cesta bi se spremenila v nepredvideno število ovinkov; eni ovinki se sploh ne bi končali, iz njih bi preprosto nenapovedano zginil; izhodi iz krožišča bi se prestavljali, izginevali; cesta bi nenadoma spremenila podobo pred tabo…) in potem se probaj počutit varno 
. Edino logično mi je bilo: “Vse je nekaj, kar nič”. Kot bi taval iz enega labirinta v drugega v neskončnost, s tem da ne bi vedel, kje je začetek, kam potujem, kaj in kje je cilj. Občutka za čas nisem imel. Um je zadajal vrsto vprašanj in odgovori, ki so prihajali, so bili brez rdeče niti in mi niso sporočali prav nič. Vzdihoval sem in se spraševal, ali bo tega kdaj konec ali ne. 
Prišel sem na idejo, da spustim misli, da zletijo nekam v tri kaose razumske… in da jim ne posvečam več pozornosti ter da se osredotočim na kaj drugega… na nek občutek… na energijske centre v sebi, na srce ❤️. Ampak sem bil od vsega tako totalno izčrpan, da mi osredotočanje ni več šlo. Pomislil sem na to, da bi misli odbobnal, kar mi neredko vsaj za kratek čas rata… ampak je bila djemba takoooo daleč, jaz pa zjeban do kraja. Ko bi vsaj lahko zaspal, ampak kako, če sem že sanjal? Od vsega skupaj mi je bilo slabo za bruhat. 
Počasi počasi… so se sanje končale. Nisem se zbudil iz njih, ker sem bil v njih živo prisoten, čeprav mrtvo nemočen.
Naknadno sem dobil močno sporočilo, kako bi lahko v tem “kaosu” vzdržal, brez da se izmozgam do kraja. Jaz sem energija, jaz sem vibracija, jaz ustvarjam ritem… in ritem ustvarja red v kaosu, ustvarja smisel v nesmislu, vnese določeno podobo iz kvantnega polja vseh mogočnosti v realnost (realnost??). To sporočilo je prišlo preko občutka, ki me je zadel tako zelo močno, kot bi par minut doživljal hud potres, kjer se bo zdaj zdaj Zemlja odprla. Misli ni bilo. Ustvaril sem ritem in šel z občutkom nazaj v tisti “kaotični” svet iz lucidnih sanj. Na lepem sem se počutil varno, v sebi. Počutil sem se kot deskar sanj, deskar “kaosa”.
Ta lep občutek sem vnesel še v nekaj drugih stresnih situacij iz moje preteklosti in sem jih podoživel v miru.
Jaz sem