Bil sem v predavalnici na fakulteti in me je med odmorom začel srbeti nos. V nosu sem imel WC papir, da bi pri rahlem prehladu preprečil uhajanje vode iz nosu. Nad smetnjakom sem začel vleči ven papir. En kos, drug kos, tretji kos…. potem je ratalo čudno… še kar več kosov… le kdaj sem si jih toliko zabasal v nos?? Med spanjem nezavedno?? Morda mi jih je nekdo drug?? Še ni bilo konec, zraven je prišel nek študent in gledal. Nakazal sem, da moram spravit vse ven in nadaljeval. Kar ni se končalo. Ko sem ven zvlekel toliko papirja, kot ga gre v celo nosno votlino globoko v glavi, sem nehal. Vmes je prišla predavateljica in sem se opravičil. Rekel sem ji, da sem spoznal, kaj je neskončnost… to je, ko imaš toliko papirja v nosu, da se ne neha. Vprašala je, zakaj imam toliko papirja zabasanega notri in nisem imel pravega odgovora. Z zadrego sem ji rekel: “Pojavil se je notri!”
Šel sem do wcja, videl sem se v ogledalu, gledal nosnici od blizu, ju razširil in gledal v luknjo… videl še več stvari notri. Nekdo mi je zatlačil notri plastiko od zaves. Papirja pa ni bilo konec. Potem sem ven zvlekel rokavice. Sluzastega papirja sem zvlekel ven že več, kot ga gre v celo glavo. Začel sem se zavedati, da sanjam. Ampak vse ostalo je delovalo stvarno: ljudje, zvokovi in vizuelne predstave, prostori, občutki.
Kako se zbudit, je bilo naslednje vprašanje. Šel sem do ogledala in skušal vstopit. Ni se upognilo, zadel sem vanj. Nadaljeval sem z odstranjevanjem papirja… več metrov ga je bilo že v košu za smeti in zapolnil sem cel koš. Razmišljal sem, kaj se mora zgodit, da se zbudim in razmislil, da če ne prej, se zbudim, ko me v realnosti prime srat. Že misel na to je bila dovolj… zbudil sem se. 