Danes sem imel ene najlepših sanj. Letel sem, kar ni bilo prvič… ampak bilo pa je prvič, da sem se ob letanju ves čas, od starta do konca, zavedal da sanjam. Tekom sanj sem raziskoval, kako optimizirat letenje… in se je izkazala kot dobra metoda ta, da sem poleg tega, da sem premikal sebe, premikal še prostor (kot bi ga ukrivljal). Podobna (vendar ne enaka) tehnika, kot jo imajo v videoigrah. Slike področij, kjer sem letal, so bile natančne, vendar nepoznane.
Največkrat med letenjem v sanjah se mi je dogajalo, da sem hotel višje, pa ni šlo… kot da bi bil preredek zrak… ali pa kot da bi me nekaj vleklo nazaj. Vedno sem se moral trudit na vse pretege, da sem prišel visoko… ali pa sem šel na kak hrib in se spustil z njega kot s padalom… takrat se je dalo nekaj časa vzdrževat višino. Probal sem tudi tako, da sem ustvaril vrtinec in me je poneslo malo višje. Vse te dogodivščine so bile brez zavedanja, da sanjam.
Zdaj, ko sem “krivil prostor” zavedno, se mi ni zdelo, da bi bila višina kakršen koli problem. Mogoče je še boljši opis, da sem v nekem izhodišču zarotiral prostor okoli sebe. Hkrati je ta rotacija povzročila zagonsko silo (pospešek) za moj vektor leta.
V fizikalnem smislu rotacija prostora pomeni, da se okoli tebe vrti referenčni koordinatni sistem. Če si predstavljaš, da se nahajaš v 3D prostoru z osmi x, y, in z, rotacija pomeni, da se te osi spreminjajo glede na tvoje gibanje in orientacijo. Vektorsko gledano, če sem na začetku stal mirno, je moj položaj predstavljal točko v prostoru z ničelno hitrostjo. Ko sem začel “rotirati prostor okoli sebe,” to pomeni, da so se osi referenčnega sistema zavrtele. To vrtenje je vplivalo na mojo orientacijo in smer gibanja. Rotacija je povzročila centripetalne sile, kar je vodilo do pospeška, ki je spremenil moj vektor hitrosti (vektor leta).