11 slabosti in prednost volilnega sistema v Sloveniji

Slabosti volilnega sistema na državnozborskih volitvah v Sloveniji leta 2021 (približno 30 let po tem, ko je Slovenija postala republika):

  • Teža glasu med volivci iz različnih okrajev ni enaka. Razlike so tudi štirikratne. Pri izboru kandidata iz neke liste je imel leta 2018 volivec iz volilne enote Hrastnik npr. skoraj 4 x večjo težo glasu, kot nekdo iz volilnega okraja Grosuplje. Podrobnosti z dokazi.
  • S tem, ko se pri dodeljevanju mandatov uporablja Droopov sistem na ravni volilnih enot in D’Hondtov na državni ravni, imajo stranke z več glasovi vedno prednost pred tistimi, ki so dosegle manj glasov. Velike stranke so favorizirane, majhne diskreditirane. S tem ni zadoščeno enakopravnosti. Podrobnosti si lahko preberemo v diplomskem delu Vpliv volilnih sistemov na sestavo in delovanje parlamentov.
  • Že od nastanka Slovenije je kršeno Ustavno določilo, da imajo volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov. Tako bi moralo biti, pa ni. Dva argumenta:
    • Odločilen vpliv imajo v praksi vodstva strank, ne volivci. Tretji člen Ustave pravi: “V Sloveniji ima oblast ljudstvo”. Da bi smele stranke kakor koli odločati o vplivu na izbiro kandidatov, v Ustavi ne piše nič. Pa vendarle točno one nastavljajo kandidate na glasovnice. V razmislek: Ali ne bi bilo bolje imeti državo brez strank? Spodaj so vsi sestavki iz Ustave RS, veljavni leta 2021, ki se nanašajo na stranke in v nobenem nič ne piše, da volimo stranke in tudi ne, da smejo le te vplivati na izbor kandidatov. Voliti bi morali kandidate, katere hočemo za mandatarje, neodvisno od strank. Citati iz Ustave o strankah:
      • Poklicni pripadniki obrambnih sil in policije ne morejo biti člani političnih strank.

      • Funkcija sodnika ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon.

      • Funkcija državnega tožilca ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon.

      • Ustavno sodišče odloča: […] o protiustavnosti aktov in delovanja političnih strank;

      • Funkcija sodnika ustavnega sodišča ni združljiva s funkcijami v državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, ki po zakonu niso združljive s funkcijo sodnika ustavnega sodišča.

    • Kandidat, ki je neodvisen od stranke, nima enake možnosti, da bo izvoljen, kot kandidat iz stranke, ki ima predstavnike v več ali vseh volilnih okrajih znotraj ene volilne enote.  Droopov količnik, po katerem se razdeljuje mandate, je namreč večji, če ima stranka znotraj ene volilne enote predstavnike po vseh volilnih okrajih. Če jih nima, se verjetnost, da dobi mandat, zmanjša. Ko pa nekdo kandidira neodvisno od strank, kandidira le v enem volilnem okraju, tako da po Droopovem količniku skorajda ne more dobiti mandata.
  • Volivec ne more glasovati za poljubnega kandidata, ki mu zaupa, ampak izključno za v naprej “vsiljenega” s strani stranke, katere član je. Če nekdo zaupa specifičnemu kandidatu iz stranke, to še ne pomeni, da zaupa vsem kandidatom, ali pa sploh da zaupa stranki. V vsakem od 88. volilnih okrajev so na listah različni kandidati. Npr. v volilnem okraju Hrastnik se voli iz stranke XY kandidata A, v volilnem okraju Grosuplje pa se voli iz stranke XY kandidata B. Kandidata A v Grosuplju ni možno voliti.  Prednost tega načina glasovanja je, da se volivcu ni treba ukvarjati z raziskavo zgodovine in dejanj vseh kandidatov iz vseh strank. Slabost pa je, da tisti, ki imajo priljubljenega kandidata, kateremu zaupajo, zanj ne morejo voliti, ko ni iz istega volilnega okraja, kot oni sami. O rešitvah tega problema problema pišem v poglavju 2. Ukinitev volilnih enot in ukinitev porazdeljevanja mandatov po strankah članka Volilni sistem v Sloveniji ni v skladu z Ustavo.
  • Ni kumulativnega glasovanja (comulative voting). Volivec ne more glasovati za več kandidatov, ampak zgolj enega. V kolikor volivec zaupa več kandidatom, bi bilo pravilneje, če bi se njegov glas lahko proporcionalno razdelil med toliko kandidatov, kolikor bi jih obkrožil. Obstaja več vrst kumulativnega glasovanja. Prakticira se tudi pri izboru direktorjev v podjetju (glej tukaj in tukaj).
  • Volivec lahko podeli zgolj glas za to, koga hoče za mandatarja. Ni pa opcije, da bi izrazil, koga noče. Če imamo po Ustavi volivci odločilen vpliv na izbiro kandidatov, bi bilo pravilneje, da lahko izrazimo tako koga hočemo, kot koga nočemo. Ustrezno bi bilo tudi, če bi za volivca obstajala opcija “nihče od naštetih”, saj ni nujno, da je na kandidatni listi kdorkoli, čigar vrednote/program/… specifičnemu volivcu ustrezajo. Za primerjavo… če se nekemu dekletu predstavi 88 moških, ni nujno, da ji bo kateri koli všeč in prav je, da sme reči, da nikogar od njih ne želi za moža.
  • Pri štetju glasov lahko pride do goljufij. Štetje glasov v volilnem okraju izvede volilni odbor, katerega sestavljajo predsednik, parno število članov in njihovi namestniki. V tem odboru lahko v teoriji pride do korupcije oz. nepoštenega sodelovanja ter prerazporeditve glasov “svojim” strankam. Glasovnice namreč niso zaščitene, lahko se jih ponaredi, volivci pa po volitvah nimamo dostopa do njih. Možne so tudi druge goljufije. Zato bi morale biti vse glasovnice zaščitene pred ponarejanjem.
  • Transparentnost je pomanjkljiva. Nimamo javno objavljeno, katera glasovnica je povezana s katerim kandidatom. Idealno bi bilo, če bi imeli vse izpolnjene glasovnice skenirane in bi lahko vsakdo preveril preko spleta, ali je njegov glas štet tako, kot mora bit. Vsakdo bi lahko preštel in se tako prepričal, ali so bili v nekem volilnem okraju glasovi pravilno prešteti. Anonimnost glasovanja s tem ne bi bila izgubljena, saj na glasovnicah nimamo imen in priimkov volivcev, ampak zgolj številko glasovnice, za katero bi vedel zgolj volivec sam. Ob tem bi bilo potrebno zagotoviti, da bi bile naprave za skeniranje izpolnjenih glasovnic kvalitetne, preproste za uporabo, zanesljive, da ne bi prišlo do zamud pri objavi rezultatov. Težava, ki bi s to transparentnostjo nastala, pa je, da bi bilo potem lažje (oz. bi obstajala večja motivacija za) prodajanje glasov, ker bi lahko kupec glasu preveril, ali je nekdo res glasoval za to, za kar je plačal. Brez preverjanja tega ne more in zato je podkupovanje bolj tvegano, saj lahko vsakdo vzame denar, glasuje pa po svoje. Če ima kdo rešitev za ta problem, naj jo prosim podeli v komentarju.
  • Volilni sistem v Sloveniji je kompleksen in ljudem v povprečju skoraj gotovo nerazumljiv. Njegovo delovanje opisujem v članku Volilni sistem v Sloveniji ni v skladu z Ustavo. Način štetja glasov bi bilo možno poenostaviti, kar je opisano v članku med rešitvami.
  • Zaradi raznih (zdravstvenih/organizacijskih/…) problemov lahko pride do tega, da nekdo, ki bi rad volil, v določenem času ne more voliti, ali pa je začasno preobremenjen.  V Sloveniji ni možno pooblastiti nekoga, da bi volil v našem imenu. Mitar. M.  v članku Peer-to-Peer voting scheme opisuje izboljšavo volilnega sistema na način, da vsaka oseba določi delegate, katerih glasovi se štejejo, ko sam ne glasuje.

Še en od problemov volilnega sistema, ki pa ni vezan na njegovo vrsto, je korupcija – prodaja glasov. Leta 2004 so v Resoluciji o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji (RePKRS) zapisali:

Med zakonodajnimi ukrepi so najpomembnejši naslednji: A.1.1. Spremembe zakonodaje o financiranju političnih strank in volitev, ki bodo zagotovile povsem transparentno in praviloma proračunsko financiranje političnih strank ter realno, primerljivo in celovito poročanje o finančnem poslovanju političnih strank in kandidatov, določile splošna pravila za absolutno dokumentirano in poenoteno vodenje računovodstev političnih strank, vzpostavile povsem jasne in precizne postopke nadzora in nadzornim mehanizmom omogočile učinkovito opravljanje njihovih nalog, vključno z uveljavljanjem predvidenih sankcij.

Navkljub tej resoluciji so leta 2017 v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo zapisali:

Po podatkih Policije najbolj izstopajo dejanja nedovoljenega jemanja in dajanja podkupnin, sledijo dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje, dejanja nedovoljenega sprejemanja in dajanja daril za nezakonito posredovanje ter sprejemanja podkupnin pri volitvah zaradi kršitve proste odločitve volivcev.

Opomba: To ni članek o minusih prakse volitev, predstavitve kandidatov in medijskega favoriziranja nekaterih ter diskreditacije ostalih. Minusov na tem področju je še več.

Za konec naj izrazim še en plus volilnega sistema v Sloveniji. Volitve niso obvezne. Pri volilnem sistemu s tako hudimi pomanjkljivostmi je to poštena opcija – če človek na volitvah dobesedno ne more izraziti tega, kaj hoče, se lahko vsaj vzdrži. Po nekaterih drugih državah so volitve obvezne, npr. v Belgiji.

Voliti ali ne voliti?

Zaradi zgoraj navedenih pomanjkljivosti slovenskega volilnega sistema marsikomu ni smiselno voliti.  Sam sem en od teh primerov, ko na več zaporednih volitvah nisem mogel glasovati na način, da bi lahko na glasovnici izrazil kar želim, hkrati pa bi bil moj glas upoštevan kot veljaven. Šel sem na volitve, dopisal svojo opcijo, slikal glasovnico in jo javno delil. Seveda kot takšna ni bila veljavna, vendar več kot to narediti nisem mogel, saj se po mojem vrednostnem sistemu nisem mogel opredeliti med opcijami na glasovnici.

Neopredeljene volivce skušajo nekateri nagovoriti k temu, da naj volijo, ker je to moralna odgovornost državljana in da je to nujno za demokracijo. To je logična zmota. Ideja, da je vzdržan glas glas za (neželenega) zmagovalca, je napačna. Kdor ne voli, nima na rezultat volitev absolutno nobenega vpliva (“niti v plus niti v minus”). Matematičen dokaz tega prikazuje slika (bistvo je označeno z zelenim okvirjem):

Vir slike: https://math.stackexchange.com/questions/1791171/not-voting-helps-the-enemy

 

   Send article as PDF   

Oddaj komentar