Kolikokrat v praksi naletiš na to, da se govori o neki teoriji zarote in kolikokrat, da se govori o teoriji zablode ali kakšni tretji vrsti teorije? Kolikokrat zaslediš, da se z opredeljevanjem nečesa pod teorijo zarote ljudem speljuje pozornost stran od rešitev in ustvarja konfuznost?
Največkrat slišim o teorijah zarot govoriti posameznike, za katere se mi zdi, da so motivirani k temu, da se ne išče boljših rešitev od trenutno obstoječih in da se ne preverja kakovosti trenutno obstoječih. Zato, ker ko vidijo stvarni problem, kjer se povzroča neka škoda, se nočejo ukvarjati s prepoznavanjem in merjenjem škode, ampak raje preusmerijo vso pozornost v to, kje bi našli koga, ki ima o tem kakšno teorijo zarote. Pri tem neredko naletim tudi na posameznike, ki pod teorije zarot uvrščajo čisto preprosta dejstva, stvari iz prakse. Se pravi, nekaj, kar ni zgolj teorija, ampak praksa. To so ignoranti realnosti. Recimo, naletim na primere, ko je s strani vlade ali ministrstva ali institucije ali izjemno premožnih ljudi pripravljen in javno objavljen zelo jasen in nedvoumen načrt za uresničitev nečesa, potem pa, ko nekdo to vest podeli, ignoranti realnosti rečejo, da ima teorijo zarote. Ali pa recimo naletim na podjetja, ki ponujajo razne storitve in ko nekdo razširi vest, da se to dela, ga ignoranti realnosti nemudeno označijo za teoretika zarote. Zdi se, kot da so za nekatere teoretiki zarot prav vsi, ki bi uspeli z nekimi informacijami skaliti njihovo naklonjenost k nekemu prepričanju. Sproti si namišljajo teorije o teorijah zarot. Ne želijo se soočiti z določenimi resnicami ali dejstvi, raje zavračajo te informacije kot teorije zarote. To se lahko zgodi iz več razlogov:
- Psihološka obramba: izogibajo se soočanju z informacijami, ki so zanje čustveno ali kognitivno neprijetne.
- Družbeni konformizem: Želijo se prilagoditi normam in prepričanjem svoje družbene skupine, tudi če so zmotne.
- Manipulacija in interesne skupine: Včasih so v ozadju interesi, ki jih določene skupine ali posamezniki želijo zaščititi. Označevanje informacij kot teorije zarote je lahko učinkovit način za diskreditacijo nasprotnih pogledov in zaščito lastnih interesov.
- Informacijska preobremenjenost: V sodobnem svetu je poplava informacij, kar povzroči, da je težko ločiti med dejstvi, mnenji in lažnimi novicami. To lahko vodi do tega, da ljudje hitreje zavrnejo informacije, ki ne ustrezajo njihovemu obstoječemu prepričanju, saj se jim zdi težko presoditi, kaj je res in kaj ni.
- Zanikanje kot orodje nadzora: Zanikanje ali diskreditacija resničnih informacij s strani določenih skupin ali posameznikov je lahko način, kako ohraniti status quo. Če bi se določene informacije razširile in bi postale splošno sprejete, bi to lahko spodkopalo določene družbene, politične ali ekonomske strukture.
Na tem mestu nočem biti preveč konkreten, ker to govoričenje o teorijah zarot srečujem na prav vseh področjih… na gospodarstvenem, glede vremena, glede religij, pri zdravstvu, pri politiki in upravljanju države,…
Kako je prišlo do tega, da se vsepovsod in vsepovprek govori o čudo vrstah teorij zarot, ki nimajo, če pogledamo definicije v SSKJ, nič opraviti z besedo zarota?
SSKJ:
zaróta -e ž (ọ̑)
tajen dogovor, načrt navadno več ljudi za odstranitev nosilca, nosilcev navadno državne oblasti: režim je zaroto pravočasno odkril; pripravljati zaroto; ekspr. vplesti koga v zaroto; sodelovati v zaroti proti kralju
// ekspr. tajen dogovor, načrt za nasprotovanje komu, zvijačno, zahrbtno dejanje proti komu: sosedi so kovali zaroto proti njemu / zarota otrok proti staršem
Če neka množica ljudi nekaj dela zahrbtno in pretirano škodljivo, v veri, da delajo koristne stvari, potem ni teorije zarote, če nekdo ugotovi, kaj delajo zahrbtno in škodljivo, ker so (in samo če so) totalno zblojeni. Če ne bi mogel podati zadostnih dokazov glede tega, da so totalno zblojeni, bi lahko imel o tem teorijo. Temu bi se reklo teorija o zblojenosti ali teorija zablode, kar pa ni teorija zarote.
Ko gre za zaroto, nekdo stvarno in nenamišljeno zahrbtno dela PROTI nekomu. Se pravi, načrtno mu hoče na specifičen način škodit. Ko ne vemo zanesljivo, ali nekdo hoče nekomu na specifičen način škodit ali pa sploh na kakršen koli način škodit, vidimo pa, da škodo povzroča, lahko recimo postavimo teorijo o tem, da hoče nekdo nekomu načrtno in zvijačno škoditi in da je škodovanje cilj, ne zgolj kolateralna škoda. To je potem teorija o zaroti. Teorija zarote.
V primeru, ko vidimo, da nekdo povzroča škodo in imamo o tem zadostne dokaze, vendar ne podajamo sodb o njegovih namerah, pa to NI teorija o zaroti, ampak zavest o tem, da nekdo povzroča škodo.
Izberi si poljubno področje, s katerega najdeš med ljudmi razpasene ideje o teorijah zarot in začni za vsak konkreten primer naštevati še, koliko drugih vrst teorij bi lahko s tem povezal. Splošni zgledi:
1.) teorije o zablodah
2.) teorije o nadutosti, egoizmu, svojeglavosti
3.) teorije o prizadevanju postopne spremembe dnk živečih bitij
4.) teorije o čudaških oblikah pomoči
5.) teorije o motivih totalne kontrole s strani množice, ki nima ambicij škodovati komurkoli
6.) teorije o prizadevanjih, kjer pride do kolateralne škode
7.) mešane teorije
Teorije zarot so zgolj ene od N možnih vrst teorij, povezanih s povzročanjem škode, ki jih lahko razvijemo o delovanju neke množice ljudi.
Recimo, plandemija je po neki teoriji lahko preprosto skupek idiotizmov, zrasel v mentalu neke množice ljudi, skreganih z naravnimi zakoni, živo naravo in naravno (neumetno) imunostjo, katerih um blodi v zmešnjavi logičnih zmot na raketni pogon Dunning Krugerjejevega učinka. Ideje, na katerih bazira neka plandemija, so lahko še kako logične, vendar navkljub temu zmotne. Sami aksiomi so lahko zmotni ali pa temeljijo na dogmi. To je teorija, vendar ni teorija zarote.