Življenjska doba pred vpeljavo adjuvansnih cepiv

Citiram s strani 61:

“Ko so pisali 1444, je v Medvodah ob Savi, dve milji od Ljubljane, umrl za katarjem kmet z imenom Peter Labing, ko je živel sto sedemintrideset let. Da gre kdo v grob s sto leti, ni na Kranjskem nič nenavadnega; ne mine leto, da ne bi zaključil življenja kak stoletnik. Malokdo pa postane čisto siv, temveč ohrani podobo, kakor bi dosegel komaj petdeseto ali šestdeseto leto. Kranjski kmet ne bo dal dosti zaslužka zdravniku; tudi ga ne bo klical, pa naj mu je smrt že na ustnah, zakaj večina kmetov se sama zdravi in navadno ne slabo, ker prav dobro poznajo zelišča in korenine. “

Nekaj strani iz te knjige:

Kakšne podatke o doseganju starosti prejemajo študentje medicine

Dr. Zvonka Zupanic Slavec se je leta 1987 zaposlila na Inštitutu za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Od 1992 je vodila ta Inštitut, od leta 1993 pa predavala študentom Medicinske fakultete predmeta zgodovina medicine in zgodovina dentalne medicine.

Zvonka je leta 2018 v oddaji Odmevi predstavljala svojo monografijo o zgodovini zdravstva in hkrati javno podprla uporabo adjuvansnih cepiv. Med drugim je izjavila, da se je na račun uporabe cepiv zgodilo sledeče:

“In vse to je vplivalo na to, da je pač predvsem življenjska doba se zelo podaljševala, od recimo tam 1800 približno malo nad 30 let, 1900 okoli 50 let, 2000 okoli 80 let.”

A takšna izjava kaže na temeljno nerazumevanje razlik med dvema ključnima pojmoma:

• pričakovana življenjska doba ob rojstvu, in

• pričakovana življenjska doba po določeni starosti (npr. po 6. ali 20. letu starosti).

Zamenjevanje teh pojmov ni le površno, temveč lahko vodi do zavajajočih sklepov o zgodovinskem razvoju zdravja prebivalstva in domnevnih zaslugah cepiv, še posebej adjuvansnih.

Zgodovinski podatki – napačne predstave o “kratki” življenjski dobi

Matematik H.O. Lancaster je pokazal, da je bila v 13. stoletju pričakovana starost angleških aristokratov, ki so doživeli 21. leto starosti, okoli 64 let. Podobno je izračunal za 18. stoletje [1].

Članek iz Royal Society of Medicine pa govori o tem, da je bila v Viktorijanski Angliji leta 1840 pričakovana starost od rojstva dalje 45 let. Vendar to ne pomeni, da so ljudje množično umirali pri 45. letu starosti. Visoka smrtnost otrok je tista, ki je močno znižala povprečje. Tisti, ki so preživeli otroštvo, so v povprečju doživel 74 let [2].

Če ne ločimo med tema dvema vrstama pričakovane življenjske dobe, pride do napačne razlage zgodovinskega napredka v zdravstvu in pretirane glorifikacije sodobnih medicinskih intervencij.

Navkljub temu pojasnilu bi marsikateri zagovornik adjuvansnega cepljenja verjetno še naprej zagovarjal koristi teh cepiv, ker verjame (oziroma veruje), da če ne drugega, so preprečila visoko smrtnost v otroški dobi. V to se na tem mestu ne bom spuščal, morda več o tem v kakšnem drugem članku, ki bo osvetlil tudi to dogmo.

Zdravje danes: res napredek?

Poleg tega, da glede doseganja zdravja na stara leta nismo verjetno nič na boljšem, smo v precej slabšem položaju glede plodnosti  – in tu ne govorimo o rodnosti (koliko otrok ima nekdo), temveč o biološki sposobnosti spočetja.

• Anton Komat (februarja 2014) :
  

  “Že dolgo je znano, da se je v zadnjih štiridesetih letih število semenčic pri zahodnih moških zmanjšalo kar za polovico. Pričakovana potrditev domneve, da se tisto, kar se dogaja živalim, dogaja tudi ljudem. Moška neplodnost se je zaradi tega povečala kar za štirikrat, s 4 odstotkov leta 1965 na več kot 10 odstotkov leta 1982, danes pa je 16-odstotna.“

• Neplodnost v ZDA: “1 in 8 couples (or 12% of married women) have trouble getting pregnant or sustaining a pregnancy. (2006-2010 National Survey of Family Growth, CDC)” [3]
• Leta 2012 [4] in leta 2019 [5] smo lahko v časopisih brali, da ima z neplodnostjo težave že vsak sedmi par, leta 2024 pa že vsak šesti par [6].
• Analiza 185 študij iz let 1973–2011 je pokazala, da se je koncentracija semenčic pri moških iz ZDA, Evrope in Avstralije zmanjšala za 59 %  [7].

• Med znane povzročitelje neplodnosti spadajo hormonski motilci, kot so pesticidi, plastifikatorji, težke kovine, ipd.

A vprašanje, ki si ga moramo pošteno zastaviti, je tudi: ali bi lahko k tem trendom prispevalo tudi novodobna cepljenja, katerih učinki na hormonski in reproduktivni sistem še niso v celoti raziskani?

Slovarček besed, različne teorije o imunskem sistemu ter virusu

• Adjuvansna cepiva so cepiva, ki vsebujejo adjuvanse – to so snovi, ki stimulirajo telo k temu, da se močneje odzove na substanco, ki se vbrizga v človeško tkivo. V trenutno konvencionalni zdravstveni teoriji pravijo, da ojača imunski odziv. Adjuvansi vsebujejo med drugim mnoge snovi, ki so za telo strupene. Namen strupa naj bi bil, da imunski sistem močneje reagira in zato hitreje prepozna antigen.
• Adjuvans: je dodatek, ki “zmoti” ali “spodbudi” imunski sistem, da se na antigen odzove močneje, kot bi se sicer. Adjuvansi imajo več načinov delovanja, pogosto hkrati:
  • Ustvarijo lokalno vnetje: spodbudijo delovanje dendritičnih celic, ki “pokažejo” antigen limfocitom.
  • Povečajo obstojnost antigena na mestu cepljenja (tako ga imunski sistem vidi dalj časa).
  • Po ortodoksni razlagi medicine pa še:
    • Spodbujajo signale nevarnosti (t.i. “danger signals”), ki prepričajo telo, da se mora pripraviti na napad.
    • Usmerjajo imunski odziv v določeno smer (npr. bolj celični ali humoralni odziv – odvisno od patogena).

• Imunski sistem je po teoriji ortodoksne medicine kompleksen sistem telesnih struktur in procesov, ki ščitijo telo pred škodljivimi organizmi, kot so bakterije, virusi, glive, paraziti, pa tudi pred lastnimi celicami, ki so postale nevarne (npr. rakave). Glavne funkcije imunskega sistema vključujejo:

  • Prepoznavanje tujkov (npr. mikroorganizmov, toksinov),

  • Nevtralizacijo patogenov,

  • Odstranjevanje okuženih ali okvarjenih lastnih celic,

  • Ustvarjanje imunskega spomina, ki omogoča hitrejšo reakcijo ob ponovni okužbi (osnova za cepljenje).

    Pogledi, ki ne priznavajo imunskega sistema

    1. Nova germanska medicina (GNM)

    Nova germanska medicina, ki jo je razvil dr. Ryke Geerd Hamer, ne priznava obstoja infekcij v klasičnem smislu in tudi imunskega sistema ne priznava kot obrambo pred boleznimi. GNM trdi:

    • Da vse bolezni, vključno z rakom, izvirajo bodisi iz bioloških konfliktov bodisi so plod zastrupitve / premočnega sevanja.

    • Da mikroorganizmi niso sovražniki, temveč “naravni čistilci”, ki pomagajo telesu v fazi samozdravljenja.

    • Da t.i. simptomi bolezni niso znak napada, temveč znak obnove.

    Imunski sistem je v tem pogledu nepotreben konstrukt, saj bolezni niso napadi zunanjih sovražnikov, ampak procesi notranjega ravnovesja.

    2. Natural Hygiene (Naravna higiena)

    Gibanje Naravne higiene (v ZDA povezano z imeni kot so Herbert Shelton) zagovarja:

    • Da telo samo obnavlja ravnovesje skozi počitek, post, gibanje, sončenje, sproščanje in svežo hrano.

    • Da bolezni niso napake, temveč proces razstrupljanja.

    • Da mikrobi niso vzrok bolezni, ampak posledica že obstoječega notranjega neravnovesja.

    Tudi v tem sistemu je pojem imunskega sistema pogosto zavrnjen ali vsaj močno reinterpretiran – namesto da bi govorili o “boju proti okužbi”, govorijo o čiščenju organizma.

• Antigen: je ciljna sestavina cepiva – to je lahko:

  • celoten oslabljen ali inaktiviran virus/bakterija (npr. pri klasičnih cepivih),

  • košček proteina virusa ali bakterije (npr. “spike protein” pri cepivu za COVID-19),

  • genski zapis (mRNA ali DNA), ki povzroči, da telo samo proizvede ta košček (npr. mRNA cepiva),

  • virusni vektor, ki nosi informacijo o antigenu (npr. AstraZeneca COVID cepivo).

• Virus
  Po razlagi ortodoksne medicine je virus zelo majhen infektivni (nalezljiv) delec, ki vsebuje genetski material (DNA ali RNA), obdan z beljakovinsko ovojnico, ki se ne more se razmnoževati samostojno – za to potrebuje gostiteljsko celico. Pravijo, da so virusi večinoma patogeni – škodljivi. Vendar to ni edina obstoječa razlaga. O teh snoveh, ki jih ortodoksna medicina imenuje virusi, obstaja več teorij. Kratek opis nekaterih:

Viri:

1. https://books.google.si/books?id=T4DLK7zLxYMC&lpg=PP1&pg=PA8&redir_esc=y#v=onepage&q&f=falseđ
2. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC2587384/
3. http://www.resolve.org/about/fast-facts-about-fertility.html
4. https://old.slovenskenovice.si/lifestyle/zdravje/neploden-kar-vsak-sedmi-par
5. https://www.slovenskenovice.si/ona/aktivni-in-zdravi/tezave-ima-vsak-sedmi-par/
6. https://www.24ur.com/novice/inspektor/neplodnost-z-njo-se-spopade-vsak-sesti-par-v-sloveniji.html
7. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/28981654/

   Send article as PDF