Avtentičnost zame ni v tem, da ostajam nespremenjen, ampak v tem, da sem zvest najglobljemu delu sebe in poti, po kateri se lahko razvijam. Človek ni dokončana stvar, temveč bitje v nastajanju. V sebi nosi možnost novih kvalitet, večje modrosti, večje sposobnosti ljubiti in globlje svobode. Zato sprememba sama po sebi ni oddaljevanje od sebe, ampak je lahko prav izraz tega, kdo v resnici sem in kdo še lahko postanem.
Duh razumem kot nekaj svobodnega, nekaj, kar presega omejitve materialnega ega in njegovih navezanosti. Večja svoboda se ne kaže v tem, da zavračamo svet ali odnose, ampak v tem, da nismo več popolnoma določeni z notranjimi vzorci, strahovi in omejitvami. Tam, kjer začutim navdih po spremembi, vidim možnost, da presežem nekaj, kar me omejuje, in razvijem novo kvaliteto, ki obogati moje bivanje.
Zato ne vidim nasprotja med avtentičnostjo in željo po spremembi. Avtentičnost ni zame zgolj sprejemanje trenutnega stanja, ampak zvestoba procesu rasti. Če prepoznam svoje omejitve in si želim razviti lastnosti, ki me vodijo k večji celovitosti, potem s tem ne postajam nekdo drug, ampak bolj uresničujem svoj potencial.
Posebej pomembni so pri tem odnosi. V odnosih se človek najbolj jasno sreča sam s seboj, saj se skozi bližino pokažejo njegove kvalitete, pa tudi njegove šibkosti. Drugi človek postane ogledalo, skozi katerega lahko bolje razumem sebe in prepoznam področja, kjer lahko rastem. Ljubezen zato ni samo sprejemanje takšnega, kot sem, ampak tudi prostor, kjer se lahko prebudijo deli mene, ki še čakajo na razvoj.
Prava sprememba zame ni tista, pri kateri izgubim sebe, ampak tista, pri kateri postanem bogatejši za novo kvaliteto. Če razvijem več nečesa, s tem pridobim več svobode, ker imam več možnosti, kako se odzvati na življenje. Nova kvaliteta postane nekaj, kar lahko zavestno uporabim, kadar začutim, da s tem gradim odnos in prispevam k nečemu večjemu od sebe.
Pomembno merilo je, da takšna rast ne izvira iz strahu, potrebe po potrditvi ali odpovedovanja sebi, ampak iz notranjega navdiha. Sprememba, ki me naredi bolj mirnega, bolj ljubečega, bolj svobodnega in bolj sposobnega povezovanja z drugimi, ni zanikanje moje narave, ampak njeno poglabljanje.
Človek se lahko razvija vse do konca življenja. Vsaka nova izkušnja, vsak odnos in vsak izziv so lahko priložnost, da preseže stare omejitve in razvije nove kvalitete. V tem smislu življenje ni proces ohranjanja nekega dokončnega jaza, ampak postopno uresničevanje tega, kar človek v svoji najgloblji naravi lahko postane.
Avtentičnost zame ni v tem, da ostajam nespremenjen, ampak v tem, da sem zvest najglobljemu delu sebe in poti, po kateri se lahko razvijam. Človek ni dokončana stvar, temveč bitje v nastajanju. V sebi nosi možnost novih kvalitet, večje modrosti, večje sposobnosti ljubiti in globlje svobode. Zato sprememba sama po sebi ni oddaljevanje od sebe, ampak je lahko prav izraz tega, kdo v resnici sem in kdo še lahko postanem.
Duh razumem kot nekaj svobodnega, nekaj, kar presega omejitve materialnega ega in njegovih navezanosti. Večja svoboda se ne kaže v tem, da zavračamo svet ali odnose, ampak v tem, da nismo več popolnoma določeni z notranjimi vzorci, strahovi in omejitvami. Tam, kjer začutim navdih po spremembi, vidim možnost, da presežem nekaj, kar me omejuje, in razvijem novo kvaliteto, ki obogati moje bivanje.
Zato ne vidim nasprotja med avtentičnostjo in željo po spremembi. Avtentičnost ni zame zgolj sprejemanje trenutnega stanja, ampak zvestoba procesu rasti. Če prepoznam svoje omejitve in si želim razviti lastnosti, ki me vodijo k večji celovitosti, potem s tem ne postajam nekdo drug, ampak bolj uresničujem svoj potencial.
Posebej pomembni so pri tem odnosi. V odnosih se človek najbolj jasno sreča sam s seboj, saj se skozi bližino pokažejo njegove kvalitete, pa tudi njegove šibkosti. Drugi človek postane ogledalo, skozi katerega lahko bolje razumem sebe in prepoznam področja, kjer lahko rastem. Ljubezen zato ni samo sprejemanje takšnega, kot sem, ampak tudi prostor, kjer se lahko prebudijo deli mene, ki še čakajo na razvoj.
Prava sprememba zame ni tista, pri kateri izgubim sebe, ampak tista, pri kateri postanem bogatejši za novo kvaliteto. Če razvijem več nečesa, s tem pridobim več svobode, ker imam več možnosti, kako se odzvati na življenje. Nova kvaliteta postane nekaj, kar lahko zavestno uporabim, kadar začutim, da s tem gradim odnos in prispevam k nečemu večjemu od sebe.
Pomembno merilo je, da takšna rast ne izvira iz strahu, potrebe po potrditvi ali odpovedovanja sebi, ampak iz notranjega navdiha. Sprememba, ki me naredi bolj mirnega, bolj ljubečega, bolj svobodnega in bolj sposobnega povezovanja z drugimi, ni zanikanje moje narave, ampak njeno poglabljanje.
Človek se lahko razvija vse do konca življenja. Vsaka nova izkušnja, vsak odnos in vsak izziv so lahko priložnost, da preseže stare omejitve in razvije nove kvalitete. V tem smislu življenje ni proces ohranjanja nekega dokončnega jaza, ampak postopno uresničevanje tega, kar človek v svoji najgloblji naravi lahko postane.