Čustva in občutke vedno opazujem. Prepuščam se jim, jim sledim, pustim, da mi pokažejo, kaj se dogaja.
Ko delam s čustvi in občutki, sem temu predan tako, kot bi doktorsko disertacijo pisal.
Univerza je življenje.
Profesor je Nemir: pove ti: to še ni narejeno, to še ni v redu. Signal. Narek. Domača naloga.
Čustva so gradivo (to, kar obdeluješ, iz česar pišeš).
Notranje hotenje je to, kar te dejansko vodi skozi opravljanje naloge. Feeling, da hočeš opraviti. Navdušenje, tok, osredotočenost.
In ko je disertacija zagovorjena? Mir.
Tega profesorja imamo v sebi vsi. Ta profesor ni zunanji. Ni nekdo, ki ti govori, kaj moraš. Je del mene. Del podzavesti, del telesa, morda del duha. Tisti del, ki ve, preden razum dojame. Psihologija mu reče notranji vodnik, Bashar mu reče višji um, Jung mu reče Sebstvo. Jaz mu rečem profesor Nemir, ker dokler nisem sprejel njegovega učenja, sem čutil nemir.
Blog o tem sem napisal kot izkušnjo. Napisal sem ga za vsakega, ki pozna nemir, ki ne neha trkati. In za tiste, ki še ne vedo, da za temi vrati čaka odgovor. Občutek imam, da profesor Nemir-a marsikdo pogosto presliši.😄Nekateri obesijo njegovo sliko na tarčo, v katero mečejo pikado. Nekateri hočejo prešpricati njegov pouk in potem padajo na izpitih, ponavljajo letnike. Nekateri zaradi njega pustijo šolanje. Nekateri preplonkajo njegove izpite in to neznanje se jim pozna še na dolgi rok.
Takole je šlo
Tokrat se je začelo z nekim čustvom. Katerim, ni pomembno. Lahko bi bilo katerokoli: žalost, jeza, strah, razočaranje, izguba. Princip je isti. Močno čustvo odpre kanal. Pokaže ti, kje je delo. In ko sem mu sledil, me je pripeljal naprej.
To čustvo je služilo svojemu namenu. Sprožilo je proces, odprlo kanal, motiviralo me, da začnem predelovati stvari, ki so čakale name. Ko sem to naredil, je to čustvo izgubilo gorivo. Ni bilo potisnjeno. Bilo je izraženo, predelano, pretvorjeno v dejanje. Velik del tega čustva je bil ravno v neizraženem (sebi). Ko je bilo izraženo, se je umaknilo.
Ampak za njim je sprva ostalo stanje nemira. Bolj specifično, bolj ostro: nekaj še ni prav. Nekaj še ni končano. Nekaj še ni dovolj natančno. In sem začel delati.
Sledil sem notranjemu vzgibu, profesorju Nemiru. Tokrat sem se znašel pred nalogami, pri katerih profesor ni spoštoval niti vikenda niti spanca, ni imel uradnih ur in ni razumel besede “končano.” Razum mu 5x pove “dej, to je gotovo.” Profesor pokima in reče: “Lepo. Sedi nazaj.”😄
Dajal mi je naloge. Usmerjalo me je notranje hotenje, da jih opravim. Ampak profesorja Nemira nisem doživljal kot neprijetnost. Ko sem sprejel njegovo vodstvo, sem to isto energijo začel doživljati kot navdušenje. Ko sem se prepustil temu, kar je narekal, sem bil samo v toku. Nemir in navdušenje sta ista vibracija. V bistvu ni pošteno reči, da je to profesor Nemir. Jaz sem ga v startu tako občutil. Šele ko sem sprejel njegovo vodstvo, sem sodelovanje z njim doživel kot navdušenje.
Od tam naprej je bil profesor Nemir moj nadzornik kakovosti.
Signal, ne motnja
Stanje nemira ni motnja. Je signal. Podzavest ti govori: nekaj še ni urejeno. Nekaj še čaka nate. Ampak telo ve. In telo ne laže.
Imel sem nalogo. Nekaj, kar sem moral predelati v sebi. Veliko sem naredil. Pilil, rezal, dodajal, odvzemal. In razum je večkrat rekel: “Perfektno. Naloga opravljena. Lahko greš naprej.” Ampak stanje nemira se je vračalo in vedno znova sem ga obračal v navdušenje. Telo ve. In telo ne laže.
Nadaljeval sem. Še sledil, kaj hoče. Še globlje. Še bolj natančno. In ko je bilo še bolj perfektno, je razum spet rekel: “Ok, super, zdaj pa smo.” Pa se je nemir spet vrnil.
In tako več dni. Razum ni imel prav. Profesor Nemir je imel prav. Razum je tisti kolega na projektu, ki petkrat reče “dej, to je 90% gotovo”, pa še ni bil na izpitu. 😄
Zanimivo je bilo tole: ko sem delal na razreševanju tega, v kar me je profesor Nemir motiviral, nisem nikoli bil v stanju nemira. Bil sem osredotočen, prisoten, v toku. Stanje nemira se je vračalo samo takrat, ko sem se ustavil in ko je razum ob tem že govoril “super, končano,” pa v resnici ni bilo. Torej, ko sem se slepil.
Sanje
Eno noč je profesor Nemir šel na dopust. Moj razum je to interpretiral kot: razrešeno. Vse je na mestu. Končano. Razum je bil optimist. Simpatičen, ampak nezanesljiv.
Drugi dan se je tesnoba vrnila. V pleksusu. Profesor Nemir je spet aktiviral svoje poslanstvo, spet nekaj hotel od mene.
Tisto noč sem imel sanje. Bil sem v stanovanju, zelo visoko. Gledal sem skozi okno in videl cel planet, vse kontinente. Dobesedno. Po vseh konvencionalnih teorijah to ni možno. Ampak v sanjah je bilo. Bil sem navdušen. Zamišljal sem si, da sem naletel na izjemen trenutek, kjer je vse tako jasno, da se vidi cela slika naenkrat.
Ko sem se zbudil, sem spet naletel na profesorja Nemira. Narekoval mi je, da grem čez obdelovani material še enkrat. In spet sem našel, da še ni vse v redu. Še moram brskati po sebi.
Potem pa je končno bilo opravljeno. Oddih. Ne eden. Več. Par ur sem si samo oddihoval in zehal. Živčni sistem je to počel sam od sebe. Profesorja Nemira zadaj ni bilo več, stanja nemira tudi ne. Tesnobe v pleksusu tudi ne.
Čutil sem neznansko hvaležnost.
Mir
Ko sem končno izpolnil norme profesorja Nemira, namesto da bi razumu verjel, da je “90% dovolj”, je prišel mir. Ne tak, ki ga kupiš z meditacijo ali vinom… mislim kakavom, za moj stil. Tak, ki pride, ko res narediš vse, kar je v tebi za narediti.
Umirjenost, ki je prišla, ni bila odločitev. Ni bila tehnika. Ni bila meditacija. Bila je posledica tega, da sem naredil vse, kar je bilo v meni za narediti. Nič več ni manjkalo.
Mir ni prišel, ker sem prenehal razmišljati. Prišel je, ker sem opravil to, k čemur me je motiviral
To je bil 1 teden proaktivnega dela na sebi.
Kaj bi se zgodilo, če bi samo počakal, da vse samo “mine”
Vem, ker sem to tudi poskusil v daljni preteklosti. Stanje nemira ne mine, če ga samo pustiš. Preseli se. Iz misli v telo, iz telesa v spanec, iz spanca v odnose, iz odnosov v odločitve, ki jih sprejmeš napol. Nedokončano ostane nedokončano, ne glede na to, koliko časa mine.
In potem se vrne. V drugem trenutku, ob drugem sprožilcu, z drugim obrazom. Ampak isto stanje nemira. Ista naloga trklja na vrata in čaka, da jo opraviš.
Bežanje
Obstaja tudi druga pot. Umik. Jaz sem jo v otroštvu dobro poznal. Ko je bilo preveč, sem se pogosto zaprl. Pustil stvar pri miru. In za kratek čas je delovalo. Ampak ugotovil sem, da to ni bil mir, ampak tišina po begu. Posledica je bila anksioznost, nerazrešena notranja napetost, ki se je izrazila skozi tesnobo do te mere, da so me dolgo časa spremljali nevšečni tihi glasovni tiki.
Včasih ne gre brez umika, to je razumljivo, včasih je umik ravno pravi odziv, včasih telo res rabi tišino in prostor. Sam sem se naučil, da je koristno pri sebi preveriti, iz česa izhaja.
Ko sem v kasnejšem obdobju življenja začel slediti temu, kar nemir kot signal hoče, sem opazil bistveno razliko. Mir po razrešitvi je lahek. Nima teže. Ni ga treba varovati. Mir po umiku pa je zahteval vzdrževanje. Vsak sprožilec ga je lahko razbil. In takrat sem vedel: to ni bilo razrešeno. Bilo je samo odloženo.
Stanje nemira ni sovražnik. Je navigator.
Ne govori mi: “beži.” Govori mi: “poglej.”
Ne govori mi: “nekaj je narobe z mano ali situacijo.” Govori mi: “nekaj še čaka nate.”
In ko sem temu sledil do konca, ko sem opravil vse, kar je bilo za opraviti, ko sem dal od sebe, ko sem spilil do zadnjega detajla, ko sem se soočil z vsem, v kar bi me bilo lahko strah pogledati (a se nisem dal), ko sem sprejel negotovost izida…
…takrat je prišel mir. In ni mi ga bilo treba varovati. Ker ni imel več od česa bežati.
Vodilo
Kar sem se naučil: dokler je stanje nemira prisotno, je delo še odprto. Razreševal sem ga znotraj sebe, z raziskovanjem, z meditacijo.
Šel sem vanj. Do konca.
Ko je bila naloga opravljena, je nemir izgubil razlog. In prišel je mir, ki ni odvisen od nikogar drugega. Samo od mene.
Zakaj mi je to uspelo
Ker delam na tem že dolgo. Večji del življenja sem zavestno delal na tem, da znam prepoznati in poimenovati, kaj se v meni dogaja. To ni talent. Je navada, ki sem jo gradil leta.
Tisto, kar opisujem v tem tekstu, ni recept. Je izkušnja. In ni nujno ponovljiva brez predpogojev.
Ampak sam proces je preprost. Ozavestiti, sprejeti nemir kot signal. Ne bežati. Slediti mu noter. Narediti, kar zahteva. To zna vsak otrok. Otrok joče, ko čuti, da nekaj ni v redu. Ne analizira, ne racionalizira, ne beži. Samo čuti in sledi. Nihče ga ni učil. Zna.
Zahtevno je odstraniti vse, kar te ovira, da bi nemir obravnaval kot koristen signal. Plasti obramb, ki so se nabirale leta. Okolje, ki ti govori “ne dramatiziraj.” Razum, ki govori “dovolj, gremo naprej.” Da slediš signalu nemira do konca, moraš najprej prebiti obrambne mehanizme. In pred tem jih moraš ozavestiti. Vedeti, da sploh obstajajo. Vedeti, da te branijo pred nečim, kar je bilo nekoč preveč. In potem imeti pogum, da jih odložiš. To ni samoumevno. To je delo. Letno, včasih desetletno delo.
In tudi ko obrambne mehanizme ozavestiš, ni nujno, da znaš povedati, kaj čutiš. Nekateri ljudje ne znajo prepoznati ali opisati svojih občutkov. Ni nepripravljenost. Je pogoj, ki mu pravijo aleksitimija. Poleg tega za introspekcijo rabiš varnost. Če si v preživetvenem načinu, je notranji pogled luksuz. In pri nekaterih je signal nemira bolj nevrokemičen kot psihološki. Signal ne vodi do vzroka, ker psihološki vzrok ne obstaja.
Sposobnost je univerzalna. Izvedba ni. Sam akt je naraven. Ovire so tiste, ki so zahtevne. Vsakdo to načelno zmore. Ampak brez dovolj časa, brez zavestnega dela na sebi, brez varnega prostora in brez pripravljenosti, da greš tja, kamor boli, je to kot reči “vsak lahko igra klavir.” Drži. Ampak koncerta brez vaje ne bo.
Če se prepoznaš v tem tekstu, ne sklepaj, da moraš zdaj vse razrešiti. Mogoče je prvi korak samo opaziti, da stanje nemira sploh je. Potem pa sprejeti v obzir, da je to signal, kompas, pomočnik, dober profesor.
Samo za radovedne raziskovalce – dodatek: Kaj pravijo drugi
Ko sem pogledal, kaj o tem pravijo ljudje, ki delajo na samospoznavanju, in kaj o tem pravi znanost, sem odkril, da to ni samo moja izkušnja. To je univerzalen princip.
Bashar (Darryl Anka)
“Follow your highest excitement to the best of your ability, with zero insistence on the outcome.”
To je dobesedno to, kar sem naredil. Sledil sem notranjemu impulzu do konca, brez vztrajanja pri izidu. In pravi, da je negativno čustvo signal, da nekaj ni v skladu s tvojim pravim jazom. Nemir mi ni rekel “beži.” Rekel mi je “še nisi končal.”
Bashar pravi še nekaj ključnega: navdušenje (excitement) in strah/nemir sta ista energija. Ista vibracija. Razlika je samo v tem, kaj s to energijo narediš. Če ji slediš, jo doživiš kot navdušenje, pogon, tok. Če se ji uprieš ali bežiš od nje, jo doživiš kot tesnobo, nemir, strah. Sam si ustvariš, kako jo boš doživel, glede na to, kaj s tem narediš.
Sadhguru (Jaggi Vasudev)
“If you are not at ease, that is a clear sign: don’t fix the outside, look inside.”
Dosledno uči, da nemir ni nekaj, od česar naj bi človek bežal, ampak nekaj, v kar je dobro pogledati. Da prava umirjenost ne pride od doseženega izida, ampak od notranje popolnosti: ko si naredil vse, kar je v tebi za narediti.
Psihologija
Focusing (Eugene Gendlin): Ljudje, ki napredujejo v terapiji, delajo točno to: ustavijo se ob nejasnem notranjem občutku (“felt sense”), mu sledijo, dokler se ne razjasni, in šele takrat pride premik. Temu Gendlin pravi “felt shift.” Moj nemir → sledenje → mir je klasičen felt shift.
Self-Determination Theory (Deci & Ryan): Notranja motivacija (autonomija, kompetentnost, povezanost) je najmočnejši gonilnik človekovega vedenja. Ko slediš nemiru, dokler ne izpolniš notranje motivacije, zadovoljiš vse tri potrebe. Mir je naraven odziv na izpolnjeno notranjo motivacijo.
Zeigarnik efekt: Nedokončane naloge ustvarjajo napetost v umu. Um se neprestano vrača k njim. Dokler naloga ni bila opravljena v celoti, me je um vlekel nazaj. Ko sem zaključil, je napetost izginila.
Carl Rogers: “The good life is a process, not a state of being.” Sledenje notranjemu organizmu je pogoj za kongruenco: skladnost med tem, kar čutiš, in tem, kar narediš. Ko si kongruenten, pride mir. Ko ignoriraš notranji signal, pride tesnoba.
Ne vsa anksioznost. Nekatera je nevrobiološka: genetska disregulacija, ščitnica, hormoni. Ampak velik del tesnobe, ki jo ljudje doživljajo v vsakdanjem življenju, je natanko to: nakopičeni signali, ki jim nihče ni sledil.
- Generalizirana anksioznost: razpršena tesnoba brez jasnega vzroka. Pogosto kopica majhnih nerazrešenih signalov, ki so postali ozadje.
- Travmatska anksioznost (PTSD, C-PTSD): telo hrani, kar um zavrne. Signal je bil premočan ali prenevaren, da bi mu sledil.
- Socialna anksioznost: nerazrešene izkušnje zavrnitve, ki se ponovijo kot pričakovanje naslednje.
- Situacijska anksioznost: konkreten signal, ki ga ne razrešiš. Telo čaka, da mu slediš.
Nevroznanost
Default Mode Network (DMN): Ko imaš nedokončan notranji konflikt, DMN nenehno “melje”. Vrača se k nedokončanemu. To je nemir. Ko razrešiš, se DMN umiri in preide v stanje mirnega samozavedanja.
Prefrontalni korteks + amigdala: Nerazrešen notranji konflikt drži amigdalo v pripravljenosti. Ko razrešiš vse, prefrontalni korteks pošlje signal: “varno je.” Amigdala se umiri. To je umirjenost. Dobesedno nevrološki premik.
Nevrokemični signal zadoščenja: Dopaminski sistem te žene, dokler naloga ni končana. Ko možgani prepoznajo, da je resnično končana, se sproži drugačen signal: umiritev, zadoščenje. To ni več dopamin, ki poganja. Je telo, ki spušča.
Vagalni tonus: Ko spustiš nadzor in sprejmeš negotovost, se aktivira ventral vagalni sistem (parasimpatik). To je fiziološki temelj umirjenosti. Ni mentalna odločitev, da si miren. Je telesni odziv na razrešitev.
Vsi pravijo isto: nemir ni sovražnik, ampak navigator. Mu slediš navznoter, ne navzven. Mir pride iz notranje izpolnjenosti, ne iz zunanjega odziva. In spustiš izid, ker izid ni tvoj del.